Najprej Italija, nato Evropa

Kralj je mrtev, naj živi kralj! V Italiji se je po kar petih letih vendarle končala vladavina Interja, ki je na najboljši možen način izkoristil izbruh afere Calciopoli, kljub temu pa krona še vedno ostaja v Milanu. Spet se je in se bo slavilo na trgu pred katedralo Duomo, toda tokrat razloga za veselje nimajo pristaši črno-modrih, pač pa so prestol prvič po letu 2004 spet zasedli pri AC Milanu. Slednji je v nedeljo zvečer z remijem na gostovanju pri Romi osvojil svoj 18. naslov italijanskega prvaka in torej potrebuje le še dve zmagi za drugo zvezdico na svojem dresu. Hkrati je spet ujel Inter, kot edini, ki je naslov osvojil več kot dvajsetkrat, pa še naprej ostaja Juventus.

Strokovnjaki pravijo, da je zmaga AC Milana letos več kot zaslužena, ob tem pa se vsekakor poraja vprašanje, kaj to pomeni za prihodnost italijanskega nogometa. Znano dejstvo je, da predolga vladavina enega kluba dejansko ni najboljša stvar, toda s padcem Interja je Italija vendarle izgubila klub, ki je v zadnjih letih njeno zastavo najvišje nosil tudi v Evropi. Sezona 2010/11 je v Ligi prvakov in ligi Europa dokazala, da italijanski klubi po dolgem času preprosto niso več konkurenčni tekmecem iz drugih najmočnejših lig, kar je posledično vozilo do dejstva, da je  letošnje tekmovalno leto tudi zadnje, v katerem iz Serie A v najelitnejše evropsko tekmovanje vodijo štiri mesta. V prihodnji sezoni bodo imeli Italijani zgolj tri vozovnice, kar nazorno priča o padcu nogometa na Apeninskem polotoku. A slednji je bil letos vsaj bolj zanimiv kot v prejšnjih sezonah, ko je bil Inter praktično povsem brez konkurence. Letos smo skorajda vse do konca spremljali troboj za prvaka, v katerega se je na veličasten način vmešal tudi prebujeni gigant Napoli. Časa za debato o tem, kaj čaka Serie A v prihodnje, bo seveda še več kot dovolj, sedaj se bomo bolj posvetili tistemu, ki je na koncu kot prvi prišel čez ciljno črto - AC Milanu.



Po napaki zadetek v polno
Tokratni naslov prvaka lahko razumemo kot vstajenje še nedolgo tega najboljšega italijanskega kluba, ki je na začetku 21. stoletja v Evropi igral vrhunsko in dvakrat osvojil Ligo prvakov, v prvenstvu pa mu nikakor ni steklo. Po dolgoletni vladavini Carla Ancelottija se je lani začela vsesplošna prenova kluba, vendar sta Silvio Berlusconi in Adriano Galliani, dolgoletna prva moža AC Milana, potegnila napačno potezo, ko sta za trenerja imenovala kar tedanjega direktorja Leonarda. Brazilec, danes trener Interja, je odšel že po eni sezoni, na San Siro pa se je preselil za širšo javnost neznani Massimiliano Allegri. Številni so bili skeptični, češ da bi AC Milan prej potreboval preverjenega strokovnjaka, toda eden najbolj obetavnih trenerjev v Evropi je hitro dokazal, da ve, kako se streže poslu, s katerim se ukvarja.

43-letnik je potrdil, da njegov neverjeten trenerski vzpon - leta 2003 je prevzel nižjeligaški klub Aglianese Calcio 1923, nato pa v vsega petih letih prek SPAL-a, Grosseta in Sassuola prišel v Serie A, kjer je prevzel Cagliari - ni bil naključje. Prav tako ni bil kar tako v sezonah 2008/09 in 2009/10 izbran za najboljšega trenerja v italijanskem prvenstvu. Morda ni bil najvidnejši, saj je pač vodil klub iz Sardinije, toda s slednjim je dosegal izjemne rezultate. Pod njegovim vodstvom so na površje priplavali tudi nekateri danes najvidnejši italijanski nogometaši (tudi Davide Biondini, Federico Marchetti in Andrea Cossu), kar je še dodatno govorilo njemu v prid. Na San Siru so v njem hitro prepoznali trenerja, ki bo sposoben svoje delo opraviti bolje kot Leonardo in dejansko se niso zmotili.



17 tekem, 6 golov
Če je bil Leonardo v marsičem zgolj slaba kopija Ancelottija, pa je 43-letni Allegri dodobra spremenil zunanjo podobo svojega novega kluba. Pri tem mu je seveda pomagala tudi uprava, ki je lani poleti pripeljala nekaj novih nogometašev (najbolj sta odmevala prihoda Zlatana Ibrahimovića in Robinha, januarja pa nakup Antonia Cassana), a vendarle je imel kljub svojemu relativno neznanemu imenu dovolj poguma, da se je odločil za igro, po kateri AC Milan pred tem ni bil znan. Določeni do tedaj vodilni nogometaši kluba (recimo Andrea Pirlo) so morali svoje nedotakljivo mesto prepustiti drugim, po nekaj začetnih težavah pa je Allegriju uspelo sestaviti homogeno in čvrsto zasedbo, ki na igrišču ni vedno navduševala, je bila pa konstantno učinkovita. Za razliko od prejšnjih sezon, ko se je spremljanje tekem AC Milana sprevrglo v vsesplošno mučenje in objokovanje...

Nekaj časa se je v tej sezoni sicer zdelo, da bi bil AC Milan nič brez Ibrahimovića (v zadnjih osmih letih je s štirimi različnimi klubi osvojil osem državnih naslovov), ki je dejansko gnal voz naprej s svojimi dominantnimi predstavami, na koncu pa se je izkazalo, da je bila vendarle obramba ključ do naslova prvaka. O tem priča tudi statistika. Rdeče-črni so spomladi na dosedanjih 17 tekmah prejeli vsega 6 golov, kar je naravnost osupljivo. Allegri je s tem izenačil rekord Fabia Capella iz sezone 1993/94, kar morda šteje največ, pa je podatek, da je mreža Rossonerov ostala nedotaknjena proti praktično vsem največjim tekmecem na vrhu lestvice. AC Milanu so spomladi gole zabili le Lecce, Chievo, Genoa, Bari, Palermo in Fiorentina - vsi zgolj po enega. S praznimi naboji so tako streljali Inter, Napoli, Juventus in tudi Roma, kar je AC Milanu na koncu tudi prineslo prednost pred omenjenimi klubi.



Zanimivost, vredna omembe, je tudi, da je AC Milan v tej sezoni kar osemkrat zmagal z izidom 1:0. Z osmimi zadetki je osvojil kar 24 točk! S tem je dokazal svojo moč, hkrati pa tudi potrdil, da je bil v tej sezoni vendarle končni uspeh tisti, ki je štel največ. Allegrijeva četa morda res ni bila vedno navdušujoča, je pa osvajala točke in jih na koncu zbrala dovolj za Scudetto. Prvi po letu 2004. Hkrati je obakrat dobila veliki mestni derbi proti Interju, predvsem drugi, ko se je poigrala z Nerazzurri, pa je že dal slutiti, da bo letošnja sezona minila v znamenju AC Milana. Takrat so se rdeče-črni dokončno znebili še zadnjih okov manjvrednosti, ki jim jih je sosed nadel v času svoje večletne prevlade. In pot do naslova je bila dejansko odprta.

Prenova še ni končana
Čeprav je bilo slavje bučno (in je še vedno), pa morda v tem trenutku najbolj šteje dejstvo, da so kljub vsemu na Via Turati, kjer domuje klub, z nogami še vedno trdno na tleh. Oziroma povedano drugače: še kako dobro se zavedajo, da jim letošnja zmaga v prvenstvu, ki roko na srce ni več tako močno kot nekoč, sicer že res prinaša primat v Italiji, toda za vnovično vrnitev na prestol v Evropi, kar je seveda naslednji Allegrijev cilj, bo potrebno še garati in predvsem še dodelati sicer povsem dostojno zasedbo nogometašev.

Prvi mož Silvio Berlusconi je takoj po velikem slavju navijačem obljubil, da bo poleti nadaljeval z nakupi, na poti na San Siro naj bi bilo kar nekaj tako znanih kot tudi mladih in obetavnih nogometašev. Hkrati se obeta prva večja čistka po več letih, saj številnim starejšim igralcem (Pirlo, Ambrosini, Seedorf...) potečejo pogodbe, s podpisovanjem novih pa še niso začeli - kar seveda posredno govori o tem, kakšne načrte ima uprava kluba. V medijih se sicer govori marsikaj, skoraj zagotovo pa bodo od prihodnje sezone dalje na San Siru igrali tudi francoski branilec Philippe Mexes, nigerijski levi bočni nogometaš Taye Taiwo in morda tudi brazilski čudežni deček Ganso. Seznam želja pa je še precej daljši...



"Po petih letih se je Scudetto končno vrnil na rdeče-črno stran San Sira. Če potegnemo črto pod vse, potem smo si ga tudi zaslužili, pri tem pa so bile odločilne kar vse poteze, ki smo jih potegnili. Massimiliano Allegri je dokazal, da razume naš slog, najbolj pa me veseli, da se nikoli niso osredotočili zgolj na rezultat, pač pa nas je vedno bolj zanimalo zabavanje navijačev. Poleti in tudi januarja smo naredili nekaj pomembnih nakupov, s katerimi smo naše moštvo naredili tekmovalno. Toda to seveda ni poceni... A dejstvo je, da v nogometu brez denarja ne moreš zmagovati. Poleti nameravam navijačem podariti še kar nekaj daril," je črto pod sezono, ki za Rossonere sicer še ni končana, potegnil Silvio Berlusconi, ki sicer sanja tudi o Cristianu Ronaldu, vendar je Portugalec tudi zanj verjetno nedosegljiv.

Cilj je povsem jasen
Kljub vsemu lahko navijače AC Milana hrabri, da se je njihov dolgoletni predsednik po nekaj letih skrivanja v ozadju spet nekoliko bolj posvetil svoji dragi igrački. Ko je predlani prodal Kakaja, so bili številni prepričani, da ga zanima le še denar, toda kar je sledilo, je vrnilo upanje vsem, ki jim srce bije za Rossonere. Tudi Berlusconi, ki je letos v upravo potisnil še svojo hčerko Barbaro Berlusconi, sicer tudi dekle Alexandra Pata, in tako še bolj potrdil, da klub iz objema njegove družine še dolgo ne bo šel, je torej prispeval svoj delež, ker več kot očitno kljub kar 27. osvojenim lovorikam od prevzema dalje še ni izgubil vseh ambicij, pa gre verjeti, da je za AC Milan tokratni naslov zgolj začetek in ne konec. In glede na to, kako vase zagledan je lastnik kluba in eden najbogatejših ljudi na svetu, potem ni nobenega dvoma, kaj bo njegov naslednji cilj. Vrnitev na evropski prestol, seveda... Pot ne bo lahka, ne pa tudi nemogoča. In AC Milan ima na svoji strani več adutov, ki govorijo njemu v prid.