(foto: Getty Images)
Nemoč. Minulo sredo in soboto, ko je Arsenal s strani AC Milana in Sunderlanda prejemal udarec za udarcem, smo jo videli v očeh Arsena Wengerja. "Le Professeur" si v enem najhujših tednov, odkar vodi Arsenal, ni mogel pomagati niti s Thierryjem Henryjem, ki je ob svojem tokratnem slovesu zagotovo tudi sam spoznal, da to ni več Arsenal, kakršnega je zapustil pred petimi leti. To ni več Arsenal, ki zmaguje in nato le za las ostane brez evropske slave. To ni več Arsenal, ki bi ga lahko poimenovali "angleška Barcelona", niti to ni več Arsenal, ki bi mu do tistih res največjih manjkalo le nekaj malega sreče oziroma nekaj več sodniške naklonjenosti. Arsene Wenger je s svojim 16-letnim projektom prišel do točke, ko je vprašanje, kakšen je sploh njegov cilj, povsem na mestu.
Liga prvakov je izgubljena, pokal FA prav tako, Premier League je bila, pospremljena s katastrofalnim porazom proti Manchester Unitedu (8:2), izgubljena že na začetku sezone. Pričakovano sedmo sušno leto brez osvojene lovorike navijačev enega najbolj urejenih in stabilnih klubov v Angliji ni pustilo ravnodušnih. Čeprav je dvomiti v človeka, ki je v Arsenalu v zadnjih 16 letih uprizoril revolucijo, klub moderniziral, se z njim preselil na nov stadion in ga približal najboljšim na svetu, skrajno nehvaležno početje, tudi najbolj zvesti navijači počasi izgubljajo potrpljenje.
Arrigo Sacchi je pred tekmo v Milanu dejal, da ima Arsenal v tem trenutku najslabše moštvo v zadnjih desetih letih. Ni se zmotil. Arsenal si je v Milanu privoščil sramoto, ki pa je pravzaprav odraz (ne)kakovosti in velik signal vsem, v prvi vrsti prav Wengerju, da se najboljši klubi od Arsenala hitro oddaljujejo. "V trenutku, ko sem videl, da Arsenalovi nogometaši nosijo rokavice, sem vedel, da jih čakajo težave," je pomenljivo pripomnil človek z ostrim jezikom - Roy Keane. Za težave Arsenala seveda niso krive rokavice, je nadaljeval Keane: "Igralce bi moralo skrbeti za trenerja, morali bi igrati zanj, ne pa, da jih skrbijo hladne roke. To je najslabši Arsenal kar pomnim. Mislijo, da si žogo lahko le podajajo zadaj. Manjka jim koncentracije, želje, strasti."
Roy Keane je resda neposreden in oster, toda Arsene Wenger mu v tem trenutku ne more ugovarjati. Arsenal igra z željo po kombinatoriki in lepoto v igri, a brez prave odločnosti, vztrajnosti in želje po zmagi. Tako pa se lovorik ne osvaja. In kdo bi tako sploh lahko zameril Robinu Van Persieju, najboljšemu strelcu Premier League, če bo poleti zapustil Emirates? Ne le denar, tudi lovorike namreč štejejo. Arsenal, trenutno sicer še na četrtem mestu v Premier League, pa Nizozemcu v prihodnji sezoni morda ne bo mogel ponuditi niti Lige prvakov.
Uspeh bo že ostati med četverico najboljših
"V zadnjem času me kritizirajo številni, ki niso nikdar vodili nobenega kluba. Dejstvo pa je, da smo bili zadnjih 15 let vseskozi med najboljšimi štirimi klubi v državi. Jasno, na nas zdaj letijo kritike, vendar vseeno mislim, da je do igralcev to vseeno malce prestrogo," se zagovarja trmasti Francoz. A magija enega najboljših trenerjev zadnjih 15 let, ki kljub rezultatskim neuspehom vztrajno zavrača skušnjave nakupov nogometašev najvišjega kakovostnega razreda, je očitno izginila. Zgolj ena "velika" zmaga v letošnji sezoni, 5:3 proti Chelseaju, je ob vseh težavah in novih sušnih obetih preprosto premalo.
Že prihajajoči konec tedna bo Arsenalu prinesel novo preizkušnjo. Mestni tekmec Tottenham, na lestvici deset točk pred Topničarji, prihaja na Emirates. Za vsaj malo miru v hiši Wenger, ki ima v vodstvu kluba še naprej polno podporo, potrebuje zmago. Krvavo jo potrebuje.