(foto: Getty Images)
Več kot milijon angleških funtov naj bi sinoči izgubile otoške stavnice. Ljudje so pač tako močno verjeli, predvsem pa si tega tako zelo želeli, da se je moralo zgoditi. Bradati in v primerjavi s kipom, ki krasi pročelje stadiona Emirates, tudi že malce bolj okroglolični Thierry Henry, je namreč ob svojem (drugem) debiju v dresu Arsenala storil to, kar je vsa leta, ki jih je preživel pri Arsenalu, počel najbolje, dosegel je zmagoviti zadetek. Žogo je slabih deset minut po vstopu v igro po podaji starega-novega soigralca Alexa Songa mojstrsko sprejel na levi strani kazenskega prostora, si jo spretno nastavil na desnico in jo, tako kot v svojih najboljših letih, z elegantnim strelom mimo nemočnega vratarja pospravil v mrežo. Njegov 227. zadetek v dresu Arsenala je bil zapečaten, z njim pa tudi zmaga Topničarjev nad Leeds Unitedom, ki je bil sinoči, ko se je "kralj" vrnil v svoje kraljestvo, povsem zasenčen in s strani Henryja matiran še dvanajstič na dvanajsti tekmi.
Prišel kot navijač, igra kot zvezdnik
34-letni Henry je vse od konca sezone v ameriški ligi MLS, kjer nastopa za New Yrok Red Bullse, treniral z Arsenalom in se pri tem odkrito spogledoval s povratkom ter ga pred dnevi, potem ko se je vrnil z dopusta v Mehiki, na zadovoljstvo navijačev Arsenala tudi uresničil. Izgovor oziroma argument za njegov povratek v staro jato sta Marouane Chamakh in Gervinho, dva sicer kakovostna napadalca, ki pa Arsenalovim navijačem skupaj nista pripravila niti pol toliko radosti kot v Londonu vedno dobrodošli Henry. V to, če je Henry navijače še vedno sposoben spravljati v delirij, je, zavedajoč se podatka, da 34-letnik vse od oktobra ni odigral resne tekme, malce dvomil celo Arsene Wenger. Izjavil je namreč, da na Henryja ne gre pritiskati, češ da prihaja v prvi vrsti kot moralna podpora, toda pravi navijači Arsenala so seveda želeli starega Henryja. In dobili so ga. Resda ni več tako hiter kot nekoč, niti, kot pravi sam, ni sposoben več preigrati polovice igrišča in resda bo moral proti Manchester Unitedu in Tottenhamu pokazati še precej več, toda že to, da ga je Wenger takoj postavil na njegov primarni igralni položaj, to je v konico napada, pove dovolj o tem, kakšna pridobitev je Henry za Arsenal.
Henry je Arsenalov Henrik Larsson
Kako bo v prihodnje, ko bo Arsene Wenger lahko računal tudi na novodobnega Arsenalovega junaka Robina Van Persieja, ki igra ravno v konici napada, je po sijajnem Henryjevem začetku veliko vprašanje za Arsena Wengerja. Ne glede na leta in formo Henry pač ne more biti samo nekdo, ki bo sedel na klopi in skrbel za moralno podporo mlajšim soigralcem. Navijači, ki so s Henryjevim povratkom začutili nostalgijo in zavohali šampionski duh preteklosti, ga hočejo in obožujejo, Henry zna in zmore, konkurenti v napadu pa z izjemo Van Persieja niso prepričljivi.
Prvi strelec Premier League bo seveda na prihajajočih tekmah prvi napadalec Arsenala, toda Henry je sinoči Wengerju zagotovo dal pošteno misliti. Tudi, če te predstave v prihodnjih tednih ne bo več ponovil oziroma za to niti ne bo dobil prave priložnosti, bo marca s seboj v New York odnesel nepozaben spomin. Navijači, tako Arsenala kot tudi Leedsa in ostalih klubov, pa se bodo še naprej radi ustavljali pri njegovem kipu. Tako kot so se pri njem ustavljali sinoči, navdušeni nad tem, kar jim je pokazal, kot se izrazijo Angleži, "the real deal". Po naše, pravi Henry.