Čez dve leti v Evropi

Rajko Rep je nase opozoril že kot najstnik, pri devetnajstih letih pa je na svoji roki že nosil kapetanski trak prvoligaša iz Celja. Njegov talent ni ostal neopažen in kar hitro so ga pod drobnogled vzeli domači in tuji nogometni mediji. Tako ga je med sto najbolj obetavnih mladih nogometašev, ki jih v letu 2011 velja spremljati uvrstil tudi svetovno znan spletni portal Goal.com. Zlatko Zahovič je v njem videl enega izmed bodočih vodij Maribora in ga lansko poletje zvabil v štajersko prestolnico. Repov začetek v vijoličastem dresu je bil dokaj obetaven, kasneje pa je dobival vse manj priložnosti, v igro je vse pogosteje prihajal s klopi.

Ker je za igralca, ki je povrhu vsega kapetan mladinske reprezentance več kot nujno, da ima redno minutažo in s tem razvija svoj talent, se je 21-letnik iz Rogatca odločil, da vijoličasti dres do konca sezone zamenja za črno-belega. V Muro so ga po vrnitvi v Prvo ligo in težavah s kadrom na sredini igrišča sprejeli odprtih rok, sam pa se jim je zahvalil z dobrimi igrami. Takoj po prihodu v Mursko Soboto je postal eden izmed vodij ekipe, nivo igre se je z njim vsekakor dvignil na višjo raven. Potem, ko je pri zmagi nad Olimpijo zabil zadetek in ga proslavil s skokom med navijače, si je praktično zagotovil simpatije vseh ljubiteljev soboške Mure. "Kljub dobrim igram je prostora za napredek še veliko. Rad bi napredoval na vseh področjih in Muri pomagal izpolniti cilj, ki so si ga vodilni možje zadali pred začetkom sezone," je željo po napredovanju in nadgradnji že uvodoma pokazal Rep.

Uvodoma nam povejte, kako se spopadate z vlogo enega izmed vodij pri Muri?
Ne vem, lahko rečem, da sem nekako vajen biti v tem položaju. Podobno vlogo sem namreč imel že v Celju. Mislim, da ljudje zaradi tega, ker sem prišel iz Maribora, pričakujejo, da bom nekakšna dodana vrednost, kar upam, da sem do sedaj že dokazal na igrišču. Nekako niti ne bi rad rekel, da sem nekakšen vodja, sam sebe bolj vidim kot dodano vrednost tej ekipi.

Kaj vas je od prihoda k Muri najbolj navdušilo v Murski Soboti?
Najbolj so me navdušili sami navijači in to da venomer igramo pred polnimi tribunami. Mesto ni veliko, a je zelo prijetno, prav tako so ljudje v Prekmurju zelo prijazni. Vseeno pa mislim, da so me ravno prej omenjeni navijači najbolj navdušili. Ti nas namreč vseskozi spodbujajo, so z nami in to je sigurno nekaj najboljšega.

S katerimi igralci ste se pri Muri najbolj ujeli oziroma kdo vam je največ pomagal pri sami adaptaciji?
Razumem se z vsemi igralci, morda sva se na začetku še najbolj ujela z Damjanom Boharjem, saj sva skupaj igrala v mlajših selekcijah reprezentance. Seveda pa smo vsi igralci v klubu na splošno v dobrih odnosih in mislim, da bo tako tudi ostalo.

Po prihodu iz Maribora v Muro ste doživeli nekakšen manjši preporod, na igrišču namreč delujete zelo samozavestno. Kje se skrivajo razlogi za to?
Glede na moje izkušnje lahko povem, da je v Mariboru dosti težje igrati. Igralci so namreč neprestano pod določenim pritiskom, zelo težko se je sprostiti. Zgodba v Murski Soboti ni kaj dosti drugačna, saj tudi tukaj navijači pričakujejo dobre igre, vsekakor obstaja določen pritisk. Ampak vse to je v glavi posameznika. Zase menim, da sem morda rabil to spremembo okolja, saj sem se v Murski Soboti dosti lažje sprostil oziroma "odpustil določeno zavoro" in tako lažje pokažem svoje kvalitete.

Lahko bi torej rekli, da so dobre igre posledica ravno te sprostitve in menjave okolja.
Tako je. Mislim, da sem naredil pravo potezo, ko sem se odločil za prihod v Muro. Eden izmed razlogov za selitev je bil tudi ta, da sem pri Muri deležen večje minutaže in redno igram. Konec koncev sem tudi reprezentant in več kot nujno je, da redno igram. V kolikor tega ne bi bilo, tudi v reprezentanci ne bi uspel pokazati vsega kar znam.

Reprezentanca sama zase prinaša določeno odgovornost, da pa je ta še večja, imate sami še vlogo in delo kapetana. Kako se počutite v tej vlogi?
Vloga kapetana nekako pomeni, da si desna roka selektorja. Sam kapetanski trak prinese določene obveznosti, veliko je potrebno pomagati. V tej vlogi se sam dokaj dobro znajdem, verjetno tudi zaradi izkušenj iz Celja, ki so mi doprinesle precej določenega znanja. Moram pa povedati, da ko stopim na igrišče sem isti kot ostali igralci, isto se moram boriti, isto preteči, torej nisem prav nič drugačen od njih. To, da sem kapetan ne pomeni, da bi bil sam nekako na površju, oziroma nekaj več. Sem selektorjeva desna roka, mu pomagam in to je to.

Verjetno pa vam tudi samo dejstvo, da ste kapetan, doda nekaj samozavesti.
Prav gotovo. Lepo je biti kapetan in vsekakor dobiš nekaj samozavesti, ki je v vsaki stvari, katere se lotiš, zelo pomembna. Zase lahko rečem, da mi to daje še večjo motivacijo in željo po dokazovanju v prihodnje.

Ko sva že pri vlogi kapetana, to ste v Celju opravljali kot najmlajši nogometaš v zgodovini slovenskega prvoligaškega nogometa. Kako je bilo z ustvarjanjem avtoritete, če upoštevamo, da so bili praktično vsi igralci starejši od vas?
Moram priznati, da je bilo na začetku zelo težko. To vse se je dogajalo ravno v času, ko sem iz mladinske ekipe prestopil v člansko kategorijo in kar na enkrat postal tudi kapetan. Bilo je res težko, toda sčasoma sem dobil izkušnje, tudi starejši igralci so mi pomagali, tako da s samo avtoriteto nekako kasneje ni bilo težav. Sedaj lahko rečem, da mi je bilo v zadovoljstvo biti kapetan v Celju.

Ravno ko ste igrali v Celju sta se za vas ogrela nizozemski Ajax in nemški Hamburger SV. Morda obžalujete, da se že takrat niste podali v tujino, ali to odločitev smatrate kot pravilno?
Žal se sama stvar takrat ni izšla. Zataknilo se je tudi pri visokih odškodninah, obenem pa menim, da takrat še niti ni bil pravi čas za odhod v tujino. Po mojem je najboljše, da se igralec najprej dokaže v domačem okolju in se šele nato poda na tuje. V bistvu nekakšnega obžalovanja kljub vsemu takrat nisem čutil in ga ne čutim niti sedaj.

Kljub svoji mladosti ste tekom nogometne kariere sodelovali že s precej trenerji. Kateri je na vas naredil največji vtis oziroma od katerega ste se največ naučili?
Res je, zamenjal sem že lepo število trenerjev in selektorjev. Lahko rečem, da sem se od vsakega nekaj naučil, saj ima vsak svoj način dela, ki ti nekaj da. Toda mislim, da je bil Slaviša Stojanovič tisti prvi, ki je name naredil poseben vtis, saj sem pod njegovim vodstvom začel s profesionalno kariero. Njegov naslednik, če se lahko tako izrazim, pa je naš sedanji trener Mure Ante Šimundža. Mislim, da se bom pod njegovim vodstvom lahko naučil še veliko več.

Če se vrneva nazaj na reprezentanco, čemu pripisujete tako dobre rezultate v zadnjem času? Nenazadnje vam v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo kaže zelo dobro.
Lahko rečem, da se vsi igralci med seboj zelo dobro poznamo, saj praktično igramo skupaj že od petnajstega leta. Mislim, da je to eden izmed glavnih razlogov, ki se skrivajo za trenutnimi uspešnimi igrami mlade reprezentance. Tako kot sem že rekel, je seveda dejstvo tudi to, da imamo precej kvalitetnih igralcev, prav tako pa smo prava klapa, ki vedno drži skupaj. Tako v dobrem, kot v slabem.

Morebitna uvrstitev na evropsko prvenstvo bi zagotovo pomenila odskočno desko nekaterim nogometašem. Kaj bi to pomenilo za vas?
Veliko igralcev že igra v tujih ligah, za tiste ki še vedno igramo po Sloveniji pa bi bilo evropsko prvenstvo verjetno najboljša možna odskočna deska nekam v tujino. Prepričam sem namreč, da bi veliko igralcev v tem primeru zamenjalo klubsko okolje.
Konkurenca je venomer prisotna, v mladi reprezentanci pa se kar tare talentov, ki si želijo svojega mesta v ekipi.

Kako gledate na konkurenco, kako jo dojemate?
Moram reči, da je naša tokratna mlada reprezentanca zelo kvalitetna, saj velika večina igralcev, kot že povedano, igra v tujini. Mislim, da je to samo dobro, da je ekipa tako močna ter vključuje tako dobre igralce. Kar se tiče konkurence, je ta vsekakor dobrodošla in sam nanjo gledam s pozitivnega vidika. To namreč pomeni, da vsak igralec na treningu gara do zadnjega atoma moči in se želi čim bolje dokazati. Seveda je vse to v želji po zagotovitvi svojega mesta na igrišču.

Eno izmed neizpodbitnih dejstev je, da je v slovensko člansko reprezentanco težko priti, še posebej, če igraš v Sloveniji. Menite, da se vam bo uspelo prebiti v A reprezentanco dokler boste igrali v Prvi ligi?
Mogoče je ravno to tudi napaka, da se premalo gleda na slovensko ligo. Po drugi strani pa lahko rečem, da slovenska liga je dobra, a bi morda morala biti še močnejša, da bi igralci lahko še več ponudili tudi članski reprezentanci. Toda kljub temu se z dobrim in trdim delom da uspeti in opozoriti nase, kar je nenazadnje dokazal Dare Vršič. Vsekakor pa sem mnenja, da se na dolgi rok in z nekim sistemskim delom da poskrbeti tudi za ta preskok v člansko reprezentanco.

Če sva se že dotaknila slovenskega nogometa, nam zaupajte kaj vam je pri njem najbolj všeč, oziroma kaj na našem prostoru najbolj pogrešate?
Najbolj všeč mi je, da je v Mariboru vedno poln stadion, prav tako da je v Murski Soboti vedno poln stadion. Mislim, da bi tega moralo biti več. Po mojem mnenju bi morala biti slovenska nogometna liga še bolj medijsko izpostavljena, še več bi moralo biti dejavnikov, ki bi množice privabili na stadione. Po mojem je napaka to, da razen nekaterih medijev, večina vse premalo pozornosti posveča slovenskemu nogometu.

Na dresu nosite številko 55. Obstaja za to morda kakšen poseben razlog?
V bistvu sem včasih nosil dres s številko 10, seštevek dveh petic pa je ravno toliko. To številko sem si izbral tudi zato, ker v šolski redovalnici ni bilo ravno veliko petic, tukaj pa lahko imam kar dve na enkrat (smeh).

Morda nekoliko nehvaležno vprašanje, ampak kje se vidite čez dve leti?
Uff, kaj pa vem. Mislim, da je pred mano še kar nekaj trdega dela v Sloveniji, nato je tu še reprezentanca. Če pa že moram nekaj povedati, pa mi je sigurno cilj ta, da bi čez dve leti igral v eni izmed evropskih lig.

V kateri izmed evropskih lig bi se torej, v kolikor bi imeli možnost izbire, sami najraje preizkusili?
Všeč so mi španska, nemška in angleška liga. Nekako mi je še najbolj pri srcu nemška liga, saj so vedno polni stadioni, igra se kakovosten nogomet, igra hitro poteka v obe smeri in je zelo dinamična. Nekaj podobnega je tudi Anglija, ampak če bi lahko izbiral, bi se zagotovo odpravil v Nemčijo.