Diego je ostal - Diego

"Yo Soy El Diego". Takšen, kot je naslov njegove avtobiografije (Jaz sem Diego), ki je, mimogrede, takoj ob izidu postala t.i. bestseller v Argentini, je Diego Armando Maradona tudi v resnici. Diego je pač - Diego. Vpliven, načelen, samosvoj. Odraščanje v revni družini, nenehno dokazovanje in boj z najboljšimi, tudi, ko je igral za "nepomembni" Napoli in ga popeljal do naslova italijanskega prvaka, so skozi leta in desetletja tako okrepili njegovo samozavest, da je niso mogli načeti niti pretirano zaužite droge, alkohol in ostali opiati, s katerimi je Diego Armando Maradona vrsto let zastrupljal svoje telo. Diego je ostal Diego.

Argentino je skušal vrniti h koreninam
In ker je samozavesten, je Maradona zlahka izvlekel nož, ki mu ga je v hrbet nedavno zarinil predsednik Argentinske nogometne zveze (AFA) Julio Grondona, potem ko ga je še nedavno ponižno trepljal po rami in mu obljubljal novo pogodbo, zdaj pa od njega zahteval, da milo rečeno razpusti svoj strokovni štab. Maradona se je temu v skladu s svojimi prepričanji seveda uprl. Projekt "Diego Armando Maradona na klopi Argentine" je tako po 21 mesecih vzponov in padcev končan. Neslavno. "Stojim za svojimi sodelavci. Morda so tisti, ki so sprejeli to odločitev, pripravljeni izdati svoje sodelavce, no, jaz jih nisem," je povsem v svojem slogu dejal Maradona, ki se na klopi Argentine ni pretirano proslavil. Najprej je njegovo "rit" prvega aprila lani, kot da bi šlo za prvoaprilsko šalo, pošteno izprašila anonimna Bolivija (6:1), na svetovnem prvenstvu pa je njegov zastrašujoči napadalni trio Tevez-Higuain-Messi na realna tla postavila še Nemčija. Maradona, ki, kot pravi sam, vsak prejeti zadetek doživlja "kot vbod v srce", kljub ne ravno blestečim rezultatom ni izkrvavel, temveč je bil odločen svoje poslanstvo na klopi argentinske reprezentance peljati naprej. Poslanstvo, katerega glavni moto je bil argentinski reprezentanci z Lionelom Messijem v vlogi Maradone iz leta 1986 vrniti igrivost in svobodomiselnost v igri. Poslanstvo, ki je v času t.i. industrijskega nogometa pogorelo na celi črti. S stališča igre mu je delno sicer uspelo, Argentina je igrala lepo, vendar ji rezultata lepa igra ni prinesla.

Milito je sedel, Messi odpovedal
Maradonin "neevropski" koncept se ni obnesel. Čarovnij Lionela Messija, ki tudi pod Maradono v reprezentanci ni ponovil iger iz Barcelone, v Južni Afriki nismo videli, motivirani Carlos Tevez ni raztrgal nasprotnih mrež, kapetan Javier Mascherano pa s svojimi soigralci sredine ni držal tako, kot se je od njega pričakovalo. Evropska prvaka Javier Zanetti in Esteban Cambiasso sta vse to opazovala od doma, Diego Milito, ki je nekaj tednov prej Interju z zmago proti Bayernu v finalu Lige prvakov priboril t.i. trojček, pa je vse to nemo opazoval le s klopi za rezervne nogometaše. Kaj sta na svetovnem prvenstvu počela že preživeta Juan Sebastian Veron in Martin Palermo pa tako ali tako ve le Maradona sam. Maradona svojega dela na klopi Argentine ni najbolje opravil. V to številni svetovni, predvsem pa argentinski strokovnjaki ne dvomijo. "Mali zeleni" pač ni rojeni trener, saj nogometne igre ne preučuje, kot to počnejo strategi tipa Fabio Capello, Louis Van Gaal, Vicente Del Bosque in podobni, Maradona, pa naj se sliši še tako obrabljeno, nogomet živi.

Še naprej ostaja nesmrten
In živi ga vseskozi enako. Predvsem z obilo talenta in veliko improvizacije. Atipične lastnosti pravega nogometnega trenerja. Maradona je atipičen že kot človek, kot trener še posebej. Njegova visoka stopnja samozavesti, ki jo zelo dobro prikazuje dokumentarni film srbskega režiserja Emirja Kusturice, njegova zaverovanost vase in v svojo pojavo, ni mogla nadomestiti pomanjkanja strokovnega znanja. Niti njegovi pomočniki, ki naj bi mu celo sestavljali reprezentanco, niso zalegli. V času svojega mandata je Maradona preizkusil kar - reci in piši - 104 nogometaše! Občutno preveč. Brez jasnega koncepta, z željo po navdihu in improvizaciji, kot tedaj, ko je za Argentino sam igral, je Maradoni spodletelo. Nikoli ne bomo izvedeli, kako bi bilo leta 2014, če bi Argentino še vedno vodil Maradona, kajti po dveletni avanturi z "iluzionistom" na klopi, so se pri AFA vendarle odločili znova zaupati stroki. In nekonvencionalni Maradona, četudi je bil morda celo najboljši žogobrcar vseh časov na svetu in edini, zaradi katerega so bili Argentinci pripravljeni upokojiti v nogometu sveto številko deset, to zagotovo ni. A v srcih Argentincev bo ostal nesmrtni junak, to, kar je že od nekdaj bil. Nesmrten.