Merda, pa tako lepo je bilo

Bodimo iskreni - že kar nekaj časa je minilo, odkar je imela Italija nogometaša, ki bi s svojimi igrami jemal sapo navdušencem širom zemeljske oble. Alessandro Del Piero in Francesco Totti sta sicer že res še vedno aktivna, a njuna zlata leta so minila. Tudi Gigi Buffon ni več to, kar je bil, čeprav je še vedno vrhunski vratar. Paolo Maldini je v pokoju, Fabio Cannavaro prav tako, spomin na Roberta Baggia, morda največjega italijanskega zvezdnika zadnjih 30 let, je zares že zelo oddaljen. Lahko bi pobrskali še bolj po zgodovini in brez dvoma bi našli nemalo nogometašev, ki so tako ali drugače zaznamovali svet nogometa. Kaj pa zdaj? Hja, zdaj je stanje precej drugačno. Italija med nominiranimi za Zlato žogo v letu 2011 nima niti enega svojega predstavnika. Nekoč se je v Italiji igral najboljši nogomet, danes je Serie A v globoki senci nekaterih drugih lig.

Da so težave realnost in ne nekaj, kar bi si izmislili tisti, ki imajo zlobne jezike, je potrdilo zadnje svetovno prvenstvo, na katerem so se Italijani osramotili, kot že dolgo ne. Če so leta 2006 v Nemčiji pokorili svet, so bili štiri leta kasneje v Južni Afriki zgolj smešnica. Oziroma zelo slaba kopija Lippijevih junakov izpred pol desetletja. Po vrnitvi iz Črne celine je postalo jasno, da je potrebno nekaj drastičnega. Celoviti remont, dokončno slovo herojev iz Nemčije. Jasno pa je bilo tudi nekaj - Italija potrebuje nekoga novega, nekoga svežega, nekoga, ki ne bo ujet v staro ideološke okvirje. Potrebuje nekoga, ki bo stopil čez črto italijanske zaplankanosti in na stvari pogledal nekoliko drugače. Odgovorni so si bili hitro enotnega mnenja: Italija potrebuje Cesareja Prandellija.


Gospod z veliko začetnico
54-letnikova trenerska kariera je vse prej kot bleščeča. Nikoli ni bil prvak, nikoli ni osvojil pokala, nikoli se ni dokopal do ničesar v Evropi. Bil je trener Parme, nato bi moral prevzeti Romo, a mu je načrte prekrižala družinska tragedija oziroma bolezen njegove preminule žene. Ko si je tedaj opomogla, je prevzel Fiorentino in nato v Firencah ostal pet let. Vmes je moral pokopati svojo najstniško ljubezen, a prav zaradi vsega hudega, kar se mu je zgodilo, je v Italiji iz tedna v teden bolj dobival na priljubljenosti in ugledu. Ljudje so ga spoznali kot velikega gospoda, ki ga ni zlomila niti tako boleča tragedija. In čeprav do danes ni kot trener osvojil nič, razen Serie B, so prav njemu zaupali prenovo italijanske reprezentance po demontaži v Južni Afriki. In to je bil zadetek v polno. A bilo je potrebno tvegati, to pa je nekaj, česar Italijani nimajo najraje.

Čeprav nima ne Baggia, ne Maldinija, ne Zoffa in tudi ne asov, ki še igrajo, a so že v zenitu karier, je Prandelli znal sestaviti izjemno čvrsto celoto, ki se je sprehodila do Eura 2012. Na EP se je uvrstila brez poraza, brez težav, z dokaj všečno igro in predvsem z zaceljenim imidžem. Prandelli pa ni sestavil le močne igralske celote, igralcem je začel dopovedovati tudi to, da morajo biti za zgled, da se ne morejo obnašati kot razvajene primadone. Uvedel je poseben kodeks obnašanja, ki se ga morajo nogometaši držati, če želijo igrati za Azzurre. Kdor se ga ne, pač ne igra - in to je recimo izkusil tudi mladi ter sila nadarjeni Mario Balotelli.


Dve osrednji figuri
Toda kaj hitro so se tudi nad Prandellija zapodili črni oblaki, ki italijanskemu nogometu nikakor nočejo dati miru. Euro 2012 je bilo sicer v žepu, toda nato sta v praktično nekaj dneh sledila dva izjemno boleča udarca. Prandelli je hipoma ostal brez dveh igralcev, ki sta bila njegovi osrednji figuri. Najprej si je Giuseppe Rossi iz Villarreala strgal kolenske vezi, nato je postalo jasno, da bo moral Antonio Cassano, ki je v Ljubljani pokopal Slovenijo, na operacijo srca. Oba pa bosta počivala okoli šest mesecev. Časa, da se pravočasno vrneta, imata sicer še nekaj, a zgodovina nas uči, da po tako dolgih odsotnostih igralci nato potrebujejo še kar nekaj časa, da pridejo v pravo formo. Kaj torej storiti? Prandelli je pred resno preizkušnjo in ni dvoma, da bi najraje zaklel nekaj v tem slogu: "Merda! Zakaj ravno zdaj. Drek, pa tako lepo je bilo!"

Strokovnjak, ki je po prevzemu vajeti na prijateljski tekmi premagal tudi svetovnega in evropskega prvaka Španijo, se bo moral zdaj odločiti, kako naprej. Ali bo čakal na omenjeni dvojec, ki je pod njegovim vodstvom skupaj zabil 9 golov, vse v kvalifikacijah za EP, ali pa bo poskušal sestaviti rezervni načrt. Prandelli sicer pravi, da vrata za oba ostajajo odprta, pravi, da ju bo čakal.



Toda hkrati naj bi prižgal tudi alarm, kajti če bi se karkoli še dodatno zapletlo, bo moral nekako vendarle zakrpati nastali luknji. Ena od možnih rešitev je vsekakor Balotelli, ki pa je vendarle zelo muhast in samosvoj fant, pri katerem nikoli ne veš, kaj pričakovati. V zadnjem času vse bolj nase opozarja tudi Sebastian Giovinco, v katerega pa dvomi nemalo navijačev, ki še niso povsem prepričani, ali je pravi ali ne. As iz rokava bi lahko postal tudi Antonio Di Natale, v zadnjih dveh sezonah najboljši strelec Serie A, za katerega bi bilo evropsko prvenstvo idealna priložnost za reprezentančni labodji spev, toda... Da, ni kaj, vse preveč je prisotna ta beseda toda. Tudi pri tem, ali so Alessandro Matri, Giampaolo Pazzini, Pablo Osvaldo, Alberto Gilardino, Marco Borriello in tako naprej dejansko dovolj vrhunski za to, da bi bili glavno strelsko orožje Italije na turnirju, kot je evropsko prvenstvo.

Zgodilo se je, kar se je. Prandelli se je znašel v težavah, ki pa mu konec koncev ponujajo tudi to, da dokaže, ali je zares iz pravega testa, kot trdijo tisti, ki ga dobro poznajo. Izziv je za enega največjih gospodov v svetu nogometa postal še toliko večji. Brez dvoma.