Beograd bo dal odgovor

Moralo se je zgoditi. Po dveh letih brez domačega poraza (zadnjega nam je, tedaj še s Ćirom Blaževićem, na prijateljski temi prizadejala Bosna in Hercegovina) je trdnjava Ljudski vrt naposled le popustila. Slovenska nogometna reprezentanca je bila sinoči taktično nadigrana in premagana s strani realno slabše reprezentance, ki je imela, to moramo priznati, zares veliko srce, a tudi veliko sreče. Če Andraž Kirm v slogu Denilsona ne bi pretiraval z "bicikliranjem" in bi v prvem polčasu v položaju "face to face" z vratarjem Maikom Taylorjem sprožil proti vratom, če bi Zlatan Ljubijankič uspel naravnati svojo nogo in bi realiziral katerega od številnih poizkusov ter če bi bil Milivoje Novakovič v kazenskem prostoru malce bolj spreten, potem bi boljši sinoči zmagal. Toda boljši, to nas je dobro naučilo tudi minulo svetovno prvenstvo, ne zmaga vedno. Enormen pritisk Slovenije v drugem polčasu, Slovenija je bila resnično boljša le v drugem delu igre, je prišel prepozno. Tako kot tudi menjave selektorja Matjaža Keka. Severni Irci so namreč dobili taktični dvoboj, saj so našo reprezentanco s pritiskom in agresivno igro "ubili" že v prvem polčasu, ko bi morali naši graditi igro. A je niso. Nasprotniku so naivno prepustili pobudo, bočna nogometaša sta ostajala vse preveč zadaj, kapetanu Robertu Korenu ni uspelo razigrati soigralcev, Valter Birsa pa je bil in žal ostal edini razpoloženi nogometaš na igrišču.

Zgodilo se je torej prav to, česar si ob začetku novega kvalifikacijskega ciklusa nihče ni želel. Treh točk, ki so jih mnogi vpisali že ob žrebu kvalifikacijskih skupin, ni, na našem kontu se namesto njih bohoti velika ničla. Toda ni še konec, ravno nasprotno, šele začetek je. Kvalifikacij nikakor ni prijetno začeti s porazom, za nameček še doma, vendar ne gre pozabiti močnega karakterja, ki ga je ta reprezentanca v preteklosti že pokazala. Zanimivo, še najbolj prav po tistem nesrečnem porazu v Belfastu. Tokrat popravnega izpita ne bo doma, vmes ne bo niti poučne prijateljske tekme, kot tedaj z Anglijo. Prihaja pravzaprav eden najtežjih preizkusov te generacije - prijateljski, a za slovenske športnike in športnice vselej mučni Beograd. Za nameček bo slovenska reprezentanca šele prvič v svoji zgodovini preizkusila kultno Marakano, na kateri so v preteklosti znale padati glave selektorjev slovitejših reprezentanc, kot je slovenska. Robert Koren, Zlatko Dedič in ostali, ki so po petkovem porazu povešenih glav stopili pred novinarje rekoč, da "preprosto ni šlo", se navijačem preko množičnih občil ponižno zahvalili za hvale vredno podporo, trdijo, da bodo v torek storili več. Več pa glede na zapravljeno proti Severni Irski in položaju, v katerem se je zdaj znašla reprezentanca, ne bo točka, temveč le zmaga.