(foto: Getty Images)
Vrhunski, tehnično dovršen in navdahnjen nogomet ni več le "jogo bonito". Izumitelji le tega, Brazilci, so pravzaprav nanj pozabili in se posvetili igri v kateri improvizacija ne igra več vidne vloge, je pa zato letos slavila druga nogometna filozofija – španska "tiki-taka". Tiki-taka je besedna zveza, ki jo Španci radi uporabljajo v televizijskih prenosih in ki je na nek način podobna bolj uveljavljenemu "ole-ju" – gre za igro hitrih in kratkih podaj, menjavanja igralnih položajev, stiskanja nasprotnika na njegovo polovico in počasnega osvajanja prostora na igrišču. Igra, ki "tiktaka" kot ura.
Ta filozofija je globoko vkoreninjena v španski nogomet in je ideal h kateremu Španci stremijo že celo večnost. Doslej za perfekcijo te igre niso imeli dovolj dobrih igralcev, dovolj predrznosti in samozavesti, a kdor čaka slej kot prej tudi dočaka. Španija uprizarja nogomet, ki bo, upajmo, dobil več posnemovalcev kot ga je v zadnjem desetletju dobila vse bolj priljubljena doktrina, v kateri je igra v obrambi dovršena do potankosti, igra v napadu pa prepuščena individualnim sposobnostim posameznikov.
Španci so se odločili za težjo pot. V današnjem nogometu je igrati dober napad precej težje kot igrati dobro obrambo. Le redki v napadu igrajo premišljeno, organizirano, z jasnim ciljem in strategijo, medtem ko se je solidne in čvrste igre v obrambi tako rekoč (vsaj v osnovi) naučil že ves svet. Dokaz se ponuja tudi na tem svetovnem prvenstvu. Sila težko je bilo denimo prebiti obrambno vrsto ZDA, Paragvaja, Japonske … Ekip, ki ne navdihujejo z nogometom, a lahko kljub temu na račun odlične organizacije presenetijo marsikoga. Španska zmaga je triumf nogometne filozofije, zaradi katere je nogomet vendarle tudi umetnost in ne le atletika.
Zanimivo bo videti, kakšen vpliv bo imela španska filozofija na nadaljnji razvoj nogometa. Evidentno je španski pristop pravilen. O temu pričata naslova svetovnega in evropskega prvaka ter klubski uspehi Barcelone, ki predstavlja osnovo španske reprezentance. Morda pa zamisel "da je prvi cilj doseči zadetek več od nasprotnika" le ne bo več tako pregrešna za številne trenerje, ki nogomet razumejo v obratni smeri: prejeti zadetek manj od nasprotnika. Zagotovo pa bi se k tej filozofiji lahko vrnili vsaj tisti, ki so svoj ugled zgradili prav na takšnem nogometu. Denimo Brazilci, ki so v zadnjih štirih letih za ceno (ne)uspeha zatajili svoje splošno nogometno poslanstvo.