Španija čakala in dočakala

"Furia roja", rdeče besnilo, je čakala celo večnost in dočakala. Dočakala je nogometno odličnost ter ekscelenco v igri, v katero Španci slepo verjamejo in ji zaupajo že tako rekoč vse odkar je nogometna žoga okužila Iberski polotok. Španija je namreč ena redkih nogometnih oaz na svetu, kjer javnost ne zahteva zgolj zmag. Tako kot paradna konja španskega nogometa Real in Barcelona mora tudi Španija za potešitev pričakovanj igrati napadalno, atraktivno, domiselno in navdahnjeno. Skozi zgodovino to proti taktičnim utrdbam ni delovalo, a očitno je bilo treba počakati le na pravo generacijo. In to so Španci dočakali.



Največja generacija v zgodovini španskega nogometa ima svoje zametke že na svetovnem prvenstvu leta 2006, saj so že tedaj precej pomembno vlogo igrali igralci, brez katerih si danes Furije ni moč predstavljati: Casillas, Puyol, Xavi, Villa, Torres, Iniesta, Ramos, Xabi Alonso … Tedaj ta ekipa še ni bila dovolj zrela, ključni moment v razvoju španskega nogometa pa je nastopil že dve leti kasneje, ko so se Španci naposled otresli težkega bremena pritiska in pričakovanj javnost ter po 44 letih osvojili veliko lovoriko. Evropski naslov je sprostil napetost, vrnil samozavest in dodal prav tisti manjkajoči psihološki pogon, ki je poprej Špancem onemogočal stopiti na oder.



Odličnost španske reprezentance je plod večih dejavnikov. Španija ogromno stavi na delo z mladimi nogometaši in v mladinskih kategorijah tradicionalno kroji svetovni vrh (v zadnjih 10 letih je bila trikrat evropski prvak v konkurenci do 19 let ter enkrat svetovni prvak v konkurenci do 20 let – op.a), ogromno pa je k današnji podobi španske reprezentance prispeval tudi en "specifičen" klub – Barcelona. Barcelona je v najboljšem obdobju svoje zgodovine in španska izbrana vrsta je danes v veliki meri odsev vsega kar danes ponazarja Barcelona. Igra podoben slog igre in proti Nemcem bi lahko v šali celo dejali, da so ostali igralci le zamenjali vloge tujcev Barcelone – v začetni enajsterici je srečanje začelo kar šest igralcev tega kluba (Pique, Puyol, Busquets, Xavi, Iniesta in Pedro) oziroma sedem, če prištejemo še Davida Villo, ki bo za Barcelono igral v naslednji sezoni.

Vzporednic med Barcelono in Španijo ni malo. Carles Puyol in Gerard Pique bržkone tvorita najboljši in najbolj uigran par centralnih branilcev v zgodovini španskega nogoemta, značilno igro kratkih podaj, visokega ritma in držanja žoge v svoji posesti pa v španski reprezentanci odlično opravlja prav Barcelonin tercet – Busquets, Xavi in Iniesta. Stroj deluje, čeprav se v njem sem ter tja "pokvari" kakšno kolesce. Tako kot je denimo letos na mundijalu pregorel eden najboljših napadalcev sveta Fernanda Torresa, a njegov osip v formi na španski igri že zdaleč ni pustil takšnih posledic kot denimo Rooneyjeva kriza na Angležih.



Španski nogomet je pomemben tudi s stališča nadaljnjega razvoja igra oziroma splošnega nogometnega nazora. Španci so namreč razvili in udejanjili nogomet, ki bazira na "nadigravanju" nasprotnika in v katerem imata kreativnost in domišljija velik pomen. Vsi vedo, kako igra Španija, a doslej pravega zdravila proti njej ni našel še nihče. Morda na trenutke zataji učinkovitost kot denimo na tekmah proti Švici ter proti ZDA na pokalu Konfederacij, a v celoti gledano Španci vselej igrajo povsem identično. Igrati nogomet z žogo v nogah v času, ko zmagovalca ponavadi odloča čvrstost obrambne vrste in hiter prehod v protinapad, je z eno besedo izjemno.

Slaba novica za tekmece je tudi ta, da vsaj teoretično ni razlogov, zakaj se španska prevlada ne bi končala. Na SP v Braziliji bodo igralci kot so Pique, Torres, Busquets, Navas, Silva, Iniesta in Ramos v najboljših nogometnih letih, verjetno pa bosta zraven tudi David Villa in Iker Casillas. Menjava generacij bo sicer neizbežna, a že bežen pogled na nove dragulje Špancem vliva veliko optimizma. Čez štiri leta bo skoraj zanesljivo zablestel eden od igralcev kot so denimo Juan Mata (oba 22 let), Sergio Busquets in Javi Martinez (oba 21) ali nova velika upa Sergio Canales (19) ter Iker Muniain (17). Seveda pa tudi previdnost ni odveč. Tudi ob prelomu tisočletja se je zdelo, da se era francoske prevlade kar ne bo končala …