Genij, ki je preporodil Urugvaj

"Mi, to je najpomembnejša beseda," je po lanskoletnem svetovnem prvenstvu v Južni Afriki izjavil Oscar Tabarez, selektor največjega presenečenja mundiala na afriških tleh. Tabarez oziroma "El Maestro" je majhni Urugvaj, državo, ki premore le dobre tri milijone duš, popeljal do senzacionalnega četrtega mesta in državi z bogatim nogometnim pedigrejem vrnil nekaj stare slave. A petletni cikel, po socialističnem vzoru, s tem še ni bil končan. Vrhunec petletnega obdobja je bilo pravkar končano južnoameriško prvenstvo oziroma Copa America, ki jo je Urugvaj do letos osvojil že štirinajstkrat, nazadnje leta 1995. Zmaga na letošnji Copa Americi v Buenos Airesu, mestu, v katerem živi najmanj pol milijona Urugvajcev, je ponudila rezultatski presežek petletnega dela Oscarja Tabareza in njegovih sodelavcev. Naslov južnoameriškega prvaka je Urugvaj potisnil na vrh večne lestvice najuspešnejših južnoameriških reprezentanc, kajti Argentina ima 14 osvojenih naslovov, Brazilija pa, zanimivo, "le" osem. A 15. zvezdica ni prišla naključno. Oscar Tabarez namreč dobro ve kaj počne.

Urugvajci so rojeni uporniki
Začel je leta 2006, po še tretjem od zadnjih štirih svetovnih prvenstev, na katerih Urugvaj ni nastopil. Potrpežljivo, sistematično in predvsem strokovno. "Od leta 2006 razvijamo projekt, znotraj katerega preučujemo, igramo, tekmujemo in se nasploh učimo o nogometu. To, ob čemer uživamo zdaj, je plod tega večletnega dela. Suarez, Cavani, Caceres, Lodeiro, Coates, Hernandez in ostali so zrasli s tem projektom. V reprezentanco jih nismo potegnili prezgodaj, vpoklicali smo jih ob pravem trenutku. Mladi se morajo učiti," je izjavil po nastopu na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki.

"Mi," kot pravi Tabarez, je resnično beseda, ki najbolje opiše bistvo njegova dela. 64-letnik ni odkril tople vode. Zavedajoč se majhnosti Urugvaja in posledično nezmožnosti tekmovanja z masovno produkcijo talentov Argentine in Brazilije, je razvil prepoznaven način dela, ki v ospredje postavlja kolektiv. Le s skupnimi močmi je po njegovem mnenju namreč moč prenesti pritisk, ki je v Urugvaju, dvakratnem svetovnem in olimpijskem prvaku, vselej prisoten. "Blizu smo si. Smo pravo moštvo, na in tudi izven igrišča," pojasnjuje Diego Forlan, ključni element kakovosti v moštvu selektorja Tabareza.

"Ta reprezentanca je zdaj drugačna. Včasih smo mislili, da moramo zmagovati, da ne maramo biti drugi. No, danes samo čakamo, da bomo prvaki. Šele potem bomo razmišljali o tem in proslavljali. zmaga za zmago, tako gre," pojasnjuje Tabarez, ki s pridom izkorišča zdaj že znano dejstvo, da so Urugvajci že po naravi (še iz časov španske kolonizacije) rojeni uporniki. S pravim pristopom je nogometne upornike spremenil v nogometne zmagovalce.


Čaka ga še "prekletstvo" Maracane
Delo pa z zmago na Copa Americi še ni končano. Pred Urugvajem je nov petletni cikel, ki bo na površje splavil nove obraze. Tabarez, ki sam izbira selektorje mlajših reprezentanc Urugvaja in do potankosti nadzoruje njihovo delo, jih že pozna, vendar čaka na primeren trenutek za njihov vpoklic. "Za naslednjih pet let pričakujem nove talente. To je ključ za uspeh - bdeti nad potencialnimi okrepitvami," pravi trenutno najbolj popularni nogometni selektor v Južni Ameriki, ki je z doseženim doslej zadovoljen: "Seveda smo zadovoljni. Revolucionarnih sprememb v naši taktiki ne bo, ker za to ni potrebe. Predobro se poznamo. Samo zato, ker smo osvojili Copa Americo, še ne pomeni, da smo že na svetovnem prvenstvu. Dobre igre moramo ponoviti, jih nadgrajevati."

Nadgradnja bi se lahko zgodila že na prihodnjem svetovnem prvenstvu v Braziliji, leta 2014. 64 let po zadnjem naslovu svetovnega prvaka? Prenovljena Maracana, prizorišče največje urugvajske nogometne senzacije, ki Brazilce boli še danes, bo za svetovno prvenstvo zagotovo nared. Bo nared tudi Urugvaj?