V Sloveniji pogreša navijače

"Julio Cesar, Dani Alves, Thiago Silva, David Luiz, Andre Santos, Kaka, Juninho Pernambucano, Jadson, Neymar, Ganso, Hulk," je kot iz topa ustrelil Juninho, ko smo naš klepet v Domžalah, tedaj še pod vtisom zmage Urugvaja na južnoameriškem prvenstvu, začeli z izbiro njegove brazilske enajsterice. "Če bi bil jaz selektor, bi bilo tako. No, pa še sebe bi dodal na seznam," je v smehu dodal in kot pravi Brazilec izrazil nezadovoljstvo nad prikazanim na letošnji Copa Americi, ki jo je Brazilija končala že v četrtfinalu.

A z Brazilijo Juninho zadnja leta nima več toliko skupnega kot nekoč. Zadnjih sedem let je namreč njegova druga (nogometna) domovina postala Slovenija. Danes 27-letni nogometaš sredine igrišča, verjetno največji "fantazist" lige, ima po letih dokazovanja in preizkušanja za seboj odlično sezono, ki jo je kronal z zanj sanjsko predstavo na finalni tekmi pokala Hervis. "Morda bo to moja odskočna deska," upa Juninho, ki je v Evropo prišel leta 2004, po nastopu na slovitem pokalu Viareggio.

V Sloveniji ga poznamo po nadstandardnem tehničnem znanju, neprimerljivo natančnem strelu in vselej nasmejanem obrazu. Zase pravi, da je nogometni obsedenec, ki "gleda tudi tekme, ki jih igrajo nepoznane ekipe". Njegova žena, Slovenka, nad tem menda ni preveč navdušena, "ampak drugače ne gre, ko se je poročila z mano, se je poročila tudi z nogometom (smeh)". Kako dolgo bo Slovenija še prebivališče Juninha in njegove družine, si 27-letnik ne upa napovedovati, kajti po dobri sezoni njegovo ime ni ostalo neopaženo in povsem možno je, da bodo Domžale letošnjo sezono končale brez odličnega Brazilca.


Za vami so tri ligaške tekme in tri zmage. Ste že napovedali boj za naslov prvaka?
Težko bo, zelo težko. Začeli smo dobro, ampak do konca je še daleč. Mislim, da bomo Maribor, Olimpija in mi v tem boju. Maribor je v najboljšem položaju, ker ima tudi največ kakovostnih igralcev. Mi imamo kakšnega premalo, posebej, ko udarijo poškodbe. to se je videlo že lani, ko nam je zmeraj nekaj zmanjkalo, da bi zmanjšali zaostanek in morda celo ujeli in prehiteli Mariborčane.

Evropsko udejstvovanje ste (pre)hitro končali. Kaj se je dogajalo v dvoboju s Splitom?
Še vedno trdim, da Split ni boljši od nas. No, zmagal je in to dvakrat, zato je boljši v rezultatskem smislu. Mi nismo bili pravi. Split je ta dvoboj dobil na moč, na izkušnje in svežino. Priznati moramo, da nismo igrali dobro, če bi, bi zmagali. Težko je bilo, ko sem dobil žogo, so bili okrog mene takoj trije nasprotni igralci. Tako so igrali na obeh temah. Mi smo igrali superpokal in imeli še težke noge, Split ni igral tekme. Doma smo bili slabi, prejeli neumen zadetek in izgubili. Potem pa takoj prvenstvo in dan pred tekmo vožnja v Split. Naše noge so bile težke, nismo bili dovolj sveži. Škoda.

V Braziliji so stadioni neprimerno bolj polni kot v Sloveniji. Kaj pogrešate to atmosfero?
Malce pa res. Trenutno je žal tako, da imata veliko navijačev le Maribor in Mura. Želim si več gledalcev na tekmah, da mi kri zakroži po žilah in začutim vznemirjenje. To je občutek, ki ga potrebuje vsak nogometaš. Ne pa, da igramo pred 200 ljudmi. Všeč mi je recimo bilo, ko smo igrali finale pokala, ko je bilo prisotnih tudi veliko naših navijačev. Želim si jih na tekmah, ne vem zakaj jih ni.

Bi lahko rekli, da je bilo letošnje finale pokala Hervis eno od vrhuncev vaše kariere?
To je bila fantastična tekma. Goli, preobrat. Ena redkih tekem, o kateri so govorili vsi. Tudi kulisa je bila lepa. Kar se moje igre tiče, sem zadovoljen. Še več takšnih tekem.


Govorice, ki vas selijo iz Domžal, so prisotne tudi letošnje poletje. Kako zelo se vam mudi iz Domžal?
Še čakam, kaj se bo zgodilo. Tu sem zadovoljen, ampak imam tudi ambicije, ki presegajo Domžale. Vem, da me Domžale v druge slovenske klube ne bi pustile, prestopil bi lahko le, če bi bil prost. Sicer pa me tako ali tako bolj zanima tujina. Portugalska zaradi jezika, Nemčija zaradi organizacije in navijačev… Ne vem, govori se marsikaj, morda se kaj tudi dogaja, ampak o tem zaenkrat ne vem še nič. Upam, da mi bo nekdaj uspelo, verjamem v boga, tako da to odločitev prepuščam njemu. Če bo, bom zelo vesel, kajti odigral sem dobro sezono, če ne, bom ostal tu in igral naprej. Vedeti je potrebno, da gre dandanes marsikomu zelo slabo, tudi nogometašem. Mnogi nimajo klubov, nimajo dela, so nepreskrbljeni in to ni dobro. Zato se ne pritožujem.

V Sloveniji ste že sedem let, se nameravate tu tudi ustaliti?
Tu sem super počutim. Ustvaril sem si družino, tako da nimam pripomb. Pred prihodom sem za Slovenijo sicer nisem slišal, a se mi je, ko sem izvedel, da gre za državo nekdanje Jugoslavije, kmalu posvetilo kje bi lahko bila. Lepo je, res lepo. Če bom ostal, ne vem. Z ženo se še nisva povsem dogovorila. Kaj pa vem, upam, da je pred menoj še dolga igralska kariera, ki me lahko ponese še marsikaj.

Ste ob prihodu v Slovenijo, kjer so ljudje precej bolj zaprti kot v Braziliji, morda doživeli t.i. kulturni šok?
Seveda, ko prideš v neznano okolje in ne poznaš jezika, ni lahko. Če so ljudje odprti, pomaga. Slovenci se držite bolj zase. Lep primer tega, kako različni smo si, je obisk moje sedanje žene v Braziliji. Ob prihodu so jo vsi objemali, poljubljali, ona pa je bil kar malce začudena. No, zdaj sva oba navajena že vsega, jaz Slovencev, ona Brazilcev.

Je slovenski potni list realna želja?
Tudi tega ne vem (smeh). Pogoji so ostri, tri leta moraš biti poročen s Slovenko, potem pa vložiti prošnjo. Ampak je težko pridobiti potni list, kajti obstajajo določene zahteve. Ta, da se odpovem brazilskemu potnemu listu, zame ni sprejemljiva. Če pa bi imel državljanstvo države iz EU, bi bilo seveda veliko lažje dobiti klub v tujini…


Že veste kaj boste počeli po koncu kariere?
Upam, da je do tja še daleč, zato o tem res še nisem razmišljal. Trener v članski konkurenci verjetno ne bom, me pa zanima delo z mladimi, otroki. Vsekakor si želim ostati v nogometu, ker je to pač stvar, ki jo najbolje obvladam.

Kako po toliko sezonah v Prvi ligi danes vidite najmočnejše slovensko nogometno tekmovanje?
Mislim, da je liga dobra, da se igra kakovosten nogomet. Ta liga je včasih prav "zmešana", ker mi recimo premagamo Maribor, ki nato izgubi proti Gorici in tako naprej. Vsak lahko premaga vsakogar. Vseeno pa mislim, da bi se dalo še marsikaj izboljšati. Od infrastrukture, organizacije klubov, tudi vložek sponzorjev nikakor še ni maksimalen. Pogrešam pa tudi več televizije, medijev. Morda bi morali tudi klubi v tem segmentu narediti več in iz tekem narediti še kaj več, ne vem, zabave, animacijo za mlade, karkoli. Ko sem bil še v Londrini kot mladinec, smo živeli v kampu, to je za mlade nogometaše zelo pomembno. Tega v Sloveniji ni, premalo je tudi kakovostnih površin za treninge. Rezerv je več kot dovolj.

Kater igralci v vaših očeh najbolj izstopajo?
Mislim, da sta pri Mariboru to Marcos Tavares in Dejan Mezga. Pri Olimpiji zagotovo Dare Vršič. Pa še eden, kako mu je že ime? Rnič? Ranič? Ja, Ranič, ko je pred leti igral za Gorico, je bil zagotovo najboljši nogometaš lige.

V zadnjem času smo vas vajeni na krilnem položaju oziroma levem veznem? Na katerem igralnem položaju najraje igrate?
Zase pravim, da sem čista sredina. Klasična "desetka". Žogo dobim zadaj, jo popeljem naprej, pri tem pa nasprotnika gledam iz oči v oči. Lažje mi je igrati tako, kot pa igrati s hrbtom proti nasprotniku. Potem pa v preigravanje… V zadnjem času igram tudi na krilu, kjer mi gre dobro, tudi zadevam. Upam, da mi bo šlo še naprej tako dobro in da bom dosegel še kakšen lep zadetek.

Preigravanja oziroma "dribling" so vaša velika odlika. Kako ste se ga priučili?
To je Brazilija. Kot pravijo veliki brazilski igralci - z žogo se rodiš. Oče je igral, igrajo strici, bratranci. Družinska srečanja ne minejo brez nogometa. Ko sem bil mlad, sem igral mali nogomet, joj, ko se spomnim, kaj vse sem takrat znal. Tedaj je dobro preigravanje veljalo skorajda toliko kot zadetek. Zdaj marsičesa ne znam več. To izgubiš, če ne treniraš in igraš tako. V Evropi igramo na rezultat.


V zadnjih letih se tudi v Braziliji pojavljajo evropski nogometni trendi. Taktika, fizika… Kje je "joga bonito"?
Res je. Ko sem bil mlajši, smo treninge začenjali z žogo. Vseskozi. Danes ni več tako, več se dela "na suho". Na moči. Tudi igra ni več tako počasna, vse skupaj poteka kar hitro, tako kot v Evropi, je pa res, da je tehnika Brazilcem ostala. Zlatih generacij Brazilija nima več, novi selektor Mano Menezes ustvarja novo zgodbo. Brez zvezdnikov, z novim pristopom in novo mentaliteto. Vzgaja se in zori ekipa za domače svetovno prvenstvo leta 2014.

Brazilski nogomet doživlja pravi razcvet. Zvezdniki se vračajo v domačo ligo, vse več se vlaga v klube, ki po kupni moči vse bolj konkurirajo evropskim. Se že čuti vpliv bližajočega se svetovnega prvenstva?
Tudi sam sem začuden. Kakšne številke se vrtijo… Ni mi jasno. Ampak ja, verjetno je to že vpliv svetovnega prvenstva, ki bo zagotovo velik hit. Veliko vlogo igrajo velike korporacije, ki precej vlagajo v klube. Primer Neymarja recimo. Njegovo plačo ne plačuje le Santos, temveč tudi sponzorji. Vsak nekaj. Na ta način je lažje dobiti igralce in jih tudi zadržati.

Omenili ste Neymarja. Mladi napadalec iz Santosa je trenutno verjetno najbolj vroč nogometaš na svetu. Mu bo uspela velika kariera?
Uf, super igralec. Če bo super zvezda, ne morem reči. Veste, v Braziliji na stotine in tisoče igralcev uničita svojeglavost in pretirano nočno življenje. Sploh med mladimi nogometaši. Ampak vidi se, da je Neymar drugačen. Že pri šestnajstih je delal čudeže. Je popoln igralec, zna zabijati, podajati, preigravati, ima levo in desno nogo. Je kot ustvarjen za mojo Barcelono (njegov najljubši klub, op.p.).

Brazilija vsako leto proizvede na tisoče mladih nogometnih talentov. Kako težko se je tem talentom, med katerimi ste bili pred leti tudi sami, prebiti v člansko moštvo katerega od večjih klubov?
Težko. Jaz sem začel v Londrini, dolga leta brazilskemu drugoligašu, nato tretjeligašu, ki pa v zvezni državi Parana igra v prvi ligi. Pozneje sem šel v kadetsko ekipo Fluminenseja. to je že večji klub, kjer se čuti razlika. Konkurenca je resnično velika, temu primeren je tudi pritisk. Če ga ne preneseš, pogoriš. Pa še to je – v Braziliji se trenerji vseskozi menjajo. Nekaj neuspehov in nasvidenje trener. Ko pride nov, pripelje nove igralce. Ko sem bil pred dvema letoma v Figueirenseju (posoja) sem imel prav to težavo, zamenjal se je trener in odšel sem.