(foto: Dejan Colja)
Razprodaja ugleda slovenskega klubskega nogometa se kar ne konča. V letu dni je Slovenija na jakostni lestvici UEFA zdrsnila za pet mest in danes uradno zaseda položaj 40. najboljše lige v Evropi (od 53-ih). Sodeč po predstavah naših klubov v letošnji sezoni prav nič ne kaže na to, da se bo trend padanja zaustavil.
Letošnja bilanca je z izjemo Maribora naravnost katastrofalna. Ne toliko zaradi dejstva, ker so slovenski predstavniki za tekmece dobili ekipe iz kakovostnejših prvenstev, temveč bolj zaradi tega, ker danes slovenski klubski nogomet v Evropi opravlja le še vlogo nebogljenega statista. Olimpija je klavrno pokleknila proti ekipi iz Bosne in Hercegovine, Gorica je bila nemočna proti deseto uvrščeni ekipi danskega prvenstva, Koper pa je preživel pravo bombardiranje iz vrst zagrebškega Dinama, ki je sodeč po videnem na Maksimirju vsaj dva ali tri kakovostne razrede nad našimi prvaki.
A kaj bi drugega sploh lahko pričakovali? Denarja v slovenskem klubskem nogometu je iz leta v leto manj, nadarjeni igralci v tujino bežijo že pred nastopi v članski konkurenci, za nameček pa se zdi, da z izjemo Maribora slovenski predstavniki v Evropi tako ali tako nimajo nobenih posebnih želja oziroma ambicij. Dovolj je samo sodelovati, se pokazati in morda navdihniti kakšnega tujega oglednika (žal zelo neuspešno), športni izkupiček pa je le drugotnega pomena.
V zadnjih desetih letih se je spremenilo marsikaj. Na slabše. Če se spomnimo, da je Gorica nekoč izločila danski Kobenhavn, ki danes razpolaga s proračunom težkim 40 milijonov evrov, da je Olimpija na kolena spravila bolgarski Levski, ki dokaj redno nastopa v Ligi prvakov in da je Maribor spravil na kolena najboljši francoski klub zadnjega desetletja Lyon, se vse skupaj zdi kot daljen privid oziroma fantazija.
Žal je danes tako, da se Olimpija čudi organiziranosti in suverenosti bosanskega nogometa ter da prvak Koper s svojo paleto veteranov pada kot pokošena vojska na igrišču zagrebškega Dinama, ki je prav tako svetlobna leta oddaljen od svojih najboljših časov. Ker ni denarja, tudi ne gre pričakovati, da bo na slovenske zelenice v bližnji prihodnosti še kdaj stopilo moštvo kot je Roma, Monaco, PSV ali Liverpool. Sledi le še tragi-komično spremljanje slovenskih evropskih debaklov, zdi pa se, da je tudi vrzel nad ligami, ki so uradno še vedno slabše od slovenske, vse manjša. Dandanes je verjetno tudi v armenskem, albanskem iz azerbejdžanskem nogometu na voljo več denarja kot pri nas, medtem pa so se stari tekmeci iz časov zgodnje Olimpije in Maribora že krepko oddaljili. Ciper denimo na lestvici UEFA zaseda 20. mesto, Bosna in Hercegovina 29., Litva 32., Latvija 33., pred nami pa so celo Moldavija, Azerbejdžan, Gruzija in Makedonija …