Imel je svojo filozofijo

(P)ostal je pomemben del zgodovine kluba +
Dušan Kosič je nogometaš z največ nastopi v zgodovini slovenskega državnega prvenstva, ob 421 nastopih je dosegel še 80 zadetkov. Svoja najboljša igralska leta je pustil v Olimpiji, kjer je bil tudi kapetan. S propadom stare Olimpije se je njegova kariera bolj ali manj končala, septembra lani pa na najvišji ravni znova začela. Tokrat trenerska. Kot človek, ki mu preteklih zaslug ne more vzeti nihče, je Kosič v vlogi trenerja predstavljal nekakšno vez med staro, že mrtvo in novo Olimpijo, ki resnici na ljubo svojo predhodnico še kako potrebuje, saj je le-ta del nekoč močne, danes pa blede identitete ljubljanskega nogometa. Olimpija je s Kosičem dobila to, kar je tudi potrebovala - njeno moštvo je vodil njen človek.

Svoja načela je postavil pred rezultat +
Kosič se je trenerskega posla na klopi Olimpije lotil z za slovenski nogometni prostor neobičajnim prijemom. Pred rezultat, ki bi ga na dolgi rok seveda ohranil na trenerskem stolčku, je postavil svojo lastno filozofijo, ki je od igralcev zahtevala lep, gledljiv, ofenzivno usmerjen nogomet. Z moštvom, ki bi oziroma bo potrebovalo še precej brušenja in okrepitev, je Kosič želel zabavati občinstvo, čeprav se je, kar je večkrat poudaril, zavedal, da si s tem verjetno koplje jamo. Od svojega prepričanja ni odstopil vse do zadnjega, niti na tekmah, na katerih bi s previdnejšo igro morda lahko osvojil več točk, zelo verjetno pa vsaj rešil svojo službo. Službe zdaj resnično nima več, ostal pa mu je, kolikor ta dandanes sploh še šteje, vsaj ponos. 

Zdržal je brez napadalca +
Ko je Olimpijo zapustil Tomo Šokota, za katerega je ulica vselej znala povedati, da je bil z naskokom najbolje plačani nogometaš Olimpije, so zeleno-beli ostali brez pravega napadalca. Napadalni "otroški vrtec", ki je ostal Kosiču ob Draganu Čadikovskemu, ki se v Ljubljani ni izkazal, izkušenega Šokote ni uspel nadomestiti. Kosiču se je sicer zgodil Dare Vršič in rešetal nasprotne mreže, toda tudi on kroničnega pomanjkanja ognjene moči v napadu ni mogel večno prikrivati. Ob koncu prvega dela letošnje sezone je prav ta težava privrela na plano in Kosiču, čeprav za to niti ni sam kriv, saj so za kadrovsko politiko v klubu odgovorni drugi ljudje, dokončno spodnesla trenerski stolček.



Pokazal je premalo avtoritete -
Z odhodom Aleša Čeha in Martina Magistra je v Olimpiji razpadel dobro delujoči strokovni štab, v katerem sta imela poleg Kosiča zelo pomembno vlogo in tudi precej besede oba omenjena. Morda bi bilo z njuno pomočjo lažje. Kosiču je namreč spodletelo predvsem v prijemu, ki ga zagovarja njegov naslednik Bojan Prašnikar - pri disciplini. Redno igranje po principu toplo-hladno se resnim ekipam namreč ne dogaja, niti se jim ne ponavljajo tako očitne napake, kot se je to dogajalo Olimpiji. Za nameček pa je Kosič za vse napake, ki so jih storili njegovi nogometaši, krivdo začetniško prevzel nase in si tako povsem sam skopal jamo, v katero ga je nato brezkompromisno potisnilo nezadovoljno vodstvo kluba. 

Igri nasprotnika se ni znal prilagoditi -
Samo eno moštvo na svetu si lahko privošči igrati vselej enako, ne glede na nasprotnika. V soboto smo dobili dokaz, da je to še vedno lahko le slovita Barcelona. Atraktivna igra, s katero bi ljubljansko publiko vrnil na stadion, je bila primarna Kosičeva želja, s katero pa je Kosič vse preveč rinil skozi steno. V nekaterih trenutkih in situacijah je za golo preživetje pač potrebno požreti ponos in zaigrati (po slovensko) na rezultat. Olimpija bi to, posebej glede na kakovost in težave igralskega kadra, v nekaterih primerih morala storiti. Ker ni, je izgubljala tekme, ki bi jih morala dobivati, edini plačnik tega pa je, pošteno ali ne, prav in zgolj Kosič. 

Pokopala ga je neizkušenost -
"Suma sumarum" minusov Kosičevega dela je njegova trenerska neizkušenost. Vodenje Olimpije, ki se po eni strani šele postavlja na noge, po drugi pa že zahteva instant rezultate, terja izkušenega človeka. Krmarjenje med trenutnimi zmožnostmi in mladostjo moštva, zahtevami predsednika kluba in (ne)podporo navijačev je delo za v prvi vrsti prilagodljivega stratega. Vztrajanje pri svojem se, kar dokazuje Kosičev primer, pri Olimpiji ne obnese.