Olimpija vozi v napačno smer

Ko je ambiciozni poslovnež Joc Pečečnik pred časom sanjal združitev nove Olimpije in Interblocka, so se odkriti želji Pečečnika po prevzemu morda najbolj uveljavljene športne znamke pri nas (Pečečnik je želel Olimpije združiti pod eno streho) Ljubljančani kolektivno uprli. Olimpija naj bi namreč bila ljudski klub, javna last. Tako kot že vse od leta 1911, ko je bila Olimpija, tedaj pod imenom Ilirija, ustanovljena. Danes Olimpijo vodi Izet Rastoder, prav tako uspešen poslovnež iz resda povsem drugačne panoge, glavni pokrovitelj in predsednik kluba, ki je v klubu, to dandanes pravzaprav ni več niti "javna tajna", prerasel vse in vsakogar.

Izet Rastoder, ki ga tako kot njegove sodelavce v vodstvu kluba ni bilo poleg, ko se je nova Olimpija rodila in postavljala na noge, ima mandat, da novo Olimpijo pripelje do drugega vrhunca v njeni kratki zgodovini. Po ekspresnem preboju v prvo ligo, ki je bil glavni cilj na začetku misije "nova Olimpija", bo v nedeljo padel nov cilj - debi na novem stadionu v Stožicah. Moderni objekt na obrobju Ljubljane naj bi pri rasti nove Olimpije igral vidno vlogo, Stožice Olimpiji namreč dajejo krvavo potrebno novo domovanje, predvsem pa naglo večajo potencial kluba, naslednika nekdaj največjega nogometnega kluba v Sloveniji.

Organizacija peša, igra še bolj
22. avgust za Olimpijo torej predstavlja velikansko prelomnico. Ta dan so tisti, ki so marca 2005 ustanovili NK Bežigrad in ga nato odločno potiskali skozi nižje lige, vse dokler Bežigrad ni postal Olimpija in se vrnil v prvo ligo, videli kot dan "odrešitve". Toda stadion, ki resda predstavlja rešitev kritičnega pomanjkanja ustrezne infrastrukture v prestolnici, sam po sebi ne prinaša ničesar. Podobno kot ne nova celostna podoba kluba, ki so jo pri Olimpiji prestolnici predstavili skozi t.i. jumbo plakate s pogumnimi in kot se je izkazalo prenagljenimi gesli. "Nogomet se igra s srcem," so zapisali na plakate, ki so preplavili Ljubljano, še bolj drzen pa je naslednji zapis, ki naj bi zbodel Olimpijinega največjega rivala - NK Maribor: "Tudi vijoličasti so lahko zeleni od zavisti."

Sodeč po vse prej kot srčni igri Olimpije v letošnji sezoni, povečevalnem steklu Evropske nogometne zveze (UEFA) zaradi domnevne vpletenosti v stavno afero in velikanskem naskoku Maribora v praktično vseh sferah organizacije in delovanja nogometnega kluba, mimogrede slednji premore vsaj ažurno spletno stran, so imele drzne besede in optimistične napovedi vodilnih pri Olimpiji bolj negativen kot pozitiven učinek.



Olimpija je zašla
Olimpiji manjka osnova in to je atraktivna, prepoznavna igra, zaradi katere bi ljudje sploh želeli priti na tekme. Vztrajni in poslušni Safet Hadžič, čigar glava se kljub doslednemu izpolnjevanju ukazov "z vrha" nevarno približuje usodnemu tnalu, je po naših informacijah izčrpal vse kredite in bo, če Olimpija že proti Kopru ne bo pokazala napredka, verjetno že v kratkem zamenjan. Navijači, ki so z ogorčenjem sprejeli povratek nezaželenega Ermina Rakoviča, namreč izgubljajo potrpljenje, poleg slabe igre pa jih moti predvsem anemičnost vodstva kluba, ki z izjemo ponavljajočih se floskul športnega direktorja Simona Sešlarja o "potrpežljivosti in trdem delu" ni storilo praktično ničesar, da bi klub preusmerilo iz slepe ulice.

Športni direktor skuša v praktično vsakem javnem nastopu upravičevati klubske kadrovske poteze, ki so bile vse prej kot uspešne. Z dragimi tujci so pri Olimpiji, ki je v zadnjem letu dni požrla in izpljunila preprosto preveč igralcev, popolnoma brcnili v temo. Agim Ibraimi, edini med njimi, ki je nekaj pokazal in s katerim bi pri Olimpiji, za katero po Ljubljani krožijo govorice, da za svoje mlajše selekcije skrbi skrajno mačehovsko, lahko celo zaslužili, pa je klub zapustil brez odškodnine. Ermin Rakovič in Damjan Ošlaj niti slučajno nista potešila želja navijačev po atraktivnih novincih. Še najbolj pa je Olimpiji, ki je menda plačala kar visoko odškodnino za Aneja Lovrečiča, spodrsnilo v primeru Josipa Iličiča in Roberta Beriča iz vrst mestnega tekmeca Interblocka, ki sta končala pri Mariboru.

Legende so ostale brez besed
Nekdanji ponos ljubljanskega in slovenskega nogometa, klub, ki je nekoč dajal pol reprezentance, je postal igračka peščice izbrancev, ki Olimpije niso vrnili Ljubljani. Ravno nasprotno, Ljubljani so jo vzeli. Besede legend kluba, Braneta Oblaka in Primoža Glihe, ki se kljub drugačnemu poročanju medijev ne bo vrnil v Olimpijo, to dokazujejo. "O Olimpiji ne želim govoriti, preveč sem razočaran," pravi legenda Brane Oblak, s katerim se je Izet Rastoder, ki po naših informacijah pri Olimpiji v svojih rokah drži prav vse vzvode, celo vpliva na izbor igralcev, igral v lanski sezoni in ga odpustil še preden je Oblak sploh začel z delom. Še bolj je prizadet Primož Gliha, saj je bil poleg, ko je skupaj s še nekaj zanesenjaki gradil novo Olimpijo, praktično od začetka, a je moral od vseh, ki so potiskali novo Olimpijo, oditi prvi. Njegovi odnosi z vodstvom kluba so se dokončno skrhali, ko je moral kot nekdanji nogometaš, trener in še kaj za ogled tekme med Olimpijo in Muro kupiti vstopnico: "Verjemite mi, o tej temi bi lahko veliko povedal, saj imam za seboj določeno zgodovino v klubu, a ne želim. Ve se, kdo je gradil klub. Razočaran sem, zelo sem razočaran."