Kot cirkus, a brez smeha

Po porazu proti Kopru in novem brezidejnem mučenju žoge se je pri Olimpiji nekaj preprosto moralo zgoditi. Odšel je športni direktor Simon Sešlar, ki je bil navzven odgovoren za kadrovsko sestavo moštva, a njegov odhod je bolj kot kaj drugega pesek v oči. Ob predpostavki, da je Sešlar odgovoren za strokovni in igralski štab, je odhod sicer več kot upravičen, a ta predpostavka temelji na precej trhlih temeljih.

Olimpija, ki je danes skupek t.i. "izkušenejših" oziroma bolje rečeno iztrošenih prvoligaških igralcev, ter kopice t.i. igralcev v nastajanju, danes vsaj kar se športnega vidika tiče nima prav ničesar. Nima igre, nima tržno zanimivih igralcev in sodeč po predstavah v letošnji sezoni tudi nima igralcev lačnih uspeha. Vse to skupaj vodi v neprepoznavno igro, ki je povsem odvisna od individualnih prebliskov redkih posameznikov, koprski model "veteranov plus mladosti" pa v Ljubljani očitno ne funkcionira. Zaključek je, da je Olimpija vsaj iz današnjega vidika kadrovala milo rečeno slabo.



Koliko je za to kriv in odgovoren Sešlar, je predmet diskusije, a precej več jih s prstom kaže na "eminenco" iz ozadja – Izeta Rastoderja. Gnev proti avtokratskemu predsedniku, ki sanja prazne sanje velike Olimpije, so proti Kopru glasno izrazili tudi Green Dragonsi, pa čeprav je vsakomur bolj ali manj jasno, da brez Rastoderjevih evrov trenutno ni Olimpije. A Olimpije, ki se sramoti v prvi ligi in po petih krogih za Mariborom zaostaja za 11 točk, Ljubljana ne potrebuje.

"Odnosi z Rastoderjem so bili odlični."
Zgodba Simona Sešlarja je zanimiva, v obeh primerih, celjskem in ljubljanskem, pa je ima en skupen imenovalec – nesrečen konec. V Celju je Sešlar s Slavišo Stojanovičem sestavil moštvo za naslov, ki bi, v kolikor v Celju ne bi počil balon, verjetno celo dosegla svoj cilj. Sešlarjevo Celje je temeljilo na obetavnih mladincih, domačih igralcih in za slovenske razmere kakovostnih tujcih (Chacana, Sacripanti, Šarić), podobno pa je skušal ravnati tudi pri Olimpiji. Zaradi Sešlarja so v Ljubljani verjetno pristali Jalen Pokorn, Peter Stojanovič in Anej Lovrečič, v ta "koncept" pa bi lahko umestili tudi igralce kot so Boban Jović, Kristian Lipovac, Nik Omladič, Adnan Bešič, Blaž Božič ali pa Alen Vučkič. Vse to so akvizicije za prihodnost, ki kratkoročno nikogar ne motijo. Obstaja pa več razlag o tem, kdo je "kriv" za prihod Ermina Rakoviča, Milana Purovića ali katerega od "zvezd", ki naj bi na silo Olimpijo vrnile na pota stare slave. Ali pa brazilskih branilcev De Abreuja in Bonfima, ki sta danes izginila neznano kam. To naj bi bile muhe predsednika, čeprav Sešlar, ki se je zagotovo v Ljubljani tudi sam večkrat uštel, vztraja pri tem, da je pod celoten igralski kader podpisan sam. "Strinjal sem se prihodi vseh igralcev, ki so danes v moštvu," nam je povedal Sešlar, ki vsaj uradno zanika kakršno koli trenje na relaciji s Rastoderjem.

"Odnosi med mano in predsednikom so bili več kot odlični in odhajam tudi zato, ker bi pred njim rad imel čist obraz. Ocenil sem, da je odstop najpametnejša rešitev," z grenkobo v glasu razlaga Sešlar. Številni viri blizu kluba trdijo, da je dejansko stanje drugačno. Sešlar naj bi bil le Rastoderjev "podizvajelec" brez pravih pristojnosti in avtoritete.



Športni direktor ni potreben
V obstoječi konstrukciji Olimpiji je vprašanje, ali klub sploh potrebuje športnega direktorja. Če ta nima popolne avtonomnosti pri svojih odločitvah, če ta služi zgolj kot maska za napake iz višjih krogov in če nima poguma, da bi pravočasno in kakovostno sprejemal odločitve glede strokovnega štaba, je tak direktor zares nepotreben. Prav tako pa klub, ki želi Evropo, ne potrebuje predsednika, ki tega cilja ne more (zna) uresničiti in ne potrebuje trenerja, ki evidentno ne (po)zna voditi svojega moštva. Stabilnost je v nogometu že lepa čednost, a ne za vsako ceno.

Prihaja Dragan Miranović?
Safet Hadžić že več tednov visi na nitki, zato gre njegov odstop pričakovati v kratkem. Hadžič se je bojda že sprijaznil z usodo, medtem pa naj bi že potekalo iskanje novega trenerja, ki naj bi po neuradnih informacijah prišel iz Srbije. Govora je o Draganu Miranoviću – dolgoletnemu nogometašu Spartaka iz Subotice in trenerju, ki je skoraj 20 let deloval v južnoameriškem nogometu (Kolumbija, Ekvador …). Olimpija torej preizkuša novo formulo – z legendo (Brankom Oblakom) ni šlo, z domačim strategom (Robertom Pevnikom) tudi ne, izjalovilo pa se je tudi s človekom iz "hiše" (Safetom Hadžićem). Pripeljati nekoga, ki ne pozna problematike, ni nujno slabo, a vseeno bi marsikdo v Olimpiji precej raje videl trenerja z avtoriteto in karizmo v domačem prostoru. Karizma kluba se nenazadnje praviloma vselej začenja s trenerjem.