(foto: SPS)
Ko je Sebastjan Cimerotič zapuščal Olimpijo, je trenerju Dušanu Kosiču napovedal, da bo imel krajši rok trajanja kot jogurt. Čisto tako ni bilo, čisto drugače pa tudi ne. Kosič je na klopi Olimpije sedel od septembra lani, z njo odigral šest več kot solidnih evropskih tekem in jo zapustil na tretjem mestu lestvice državnega prvenstva. Že gol statističen prerez njegovega dela ne daje v nič, saj Olimpija tako visoko po povratku v prvo ligo še ni bila, a vendarle so v ljubljanskem klubu ocenili, da je bilo stanje tako kritično, da je zahtevalo menjavo.
Cimerotič in Kosič pa vendarle delita tudi skupno usodo. Takšno kot recimo tudi Primož Gliha in Branko Oblak. Vse štiri so navijači, statistike, staž in tradicija uvrščali med klubske legende in vsi so klub zapustili s cmokom v grlu. Morda so bili Kosičevi atributi med vsemi štirimi najšibkejši, vendarle pa se je težko znebiti občutka, da je klub moral zapustiti zgolj in izključno zaradi svojih napak.
Razlogi za jesenski neuspeh, kot to označuje vodstvo kluba, so večplastni. Olimpija je v rezultatskem smislu nesporno napredovala, čeprav klub pred pričetkom sezone ni doživel večjih sprememb. Od šestih prišlekov jih je ostalo še pet, dva (Ivelja in Šeliga) grejeta klop za rezervne igralce, trije iz Interblocka (Fink, Valenčič, Delamea) pa vsaj v prvem delu delu sezone - z rahlo izjemo Finka - niso bili okrepitve v pravem pomenu te besede. Ker kadrovanje ni bilo v domeni trenerja, bi bilo logično, da se odgovornost vsaj razprši, a temu ni bilo tako.
Menjava pri Olimpiji spominja na naravo klasičnih slovenskih prvoligaških menjav s potrebo po instantnem efektu. A začuda letos to v Sloveniji ni prav pogost pojav. Menjava trenerja v Murski Soboti je prinesla želeni efekt, medtem ko je bila narava menjave Vlada Badžima v Kopru že precej podobna menjavi v Ljubljani.
Kosičev projekt je zaradi težnje k napadalni igri v vsaj 70 odstotkih jesenskega dela sezone obetal veliko, a kot kaže so apetiti kluba, ki je v svoji prejšnji obliki naslov nazadnje osvojil daljnega leta 1995, požrli vse kar je bilo pozitivnega in se ozrli zgolj k negativnemu.
Prale kaže zahtevo po instant rezultatu
Kosiča je nasledil trener, ki potrebo po takojšnjem rezultatu zna in lahko zadovolji. Bojanu Prašnikarju, zdaj že tretjič trenerju Olimpije, nekateri očitajo pragmatično in preveč disciplinirano igro, čeprav je res, da je Prašnikar vsaj po rezultatih sodeč najuspešnejši slovenski klubski trener v zadnjih 20 letih. Tudi njegova prva dva mandata na klopi zmajev sta bila uspešna – prvič je bil prvak, drugič pa je naslov izgubil šele v zadnjem krogu na famozni tekmi z Mariborom za Bežigradom. Vsekakor je Prašnikar zmožen v Ljubljano pripeljati želeni rezultat, a pri tej nalogi bo nedvomno potreboval tudi primerno podporo nadrejenih. Bo pa zanimivo videti, kako se bo obneslo sodelovanje med nekdanjim reprezentantom (Ačimovičem) in nekdanjim selektorjem (Prašnikarjem) v obrnjenih vlogah.