Klube vodijo neuki ljudje

Zgodba propadlega ajdovskega Primorja v eni 'osebi' uteleša vse žgoče rane, pred katerimi v zadnjem času kleči slovenski klubski nogomet. Nečimrnost države in družbe, nesposoben in zavajujoč klubski menedžment, pasivnost pristojnih inštitucij in socialno krizo, ki je dandanes povsem razvrednotila nekoč čislano življenje poklicnega nogometaša.

Sandi Valentinčič, nekdanji član zvezdniške Zidarjeve Olimpije, se klavrnosti propada Primorja spominja z grenkobo. Bržkone zadnji ajdovski trener pred dolgotrajnim in negotovim vračanjem kluba med žive, zgodbo ajdovskega kluba enači s katastrofo, v kateri so zatajili vsi.

"Vse, kar se je dogajalo, je bila z eno besedo katastrofa. Športna in socialna. Mislim, da se bo v tem primeru ponovila zgodba Beltincev in Korotona, ki sta po propadu izginila iz nogometne scene. Tak propad nosi v sebi tragične individualne zgodbe. Igralce so preživljali starši, nekateri so v času največje kalvarije dobili dojenčke .. vmes pa se je ves čas lagalo in prodajalo lažne upe," se na klepetu ob svojem nekdanjem domovanju, stadionu v Gorici, spominja Valentinčič.

Primorje pa seveda ni edina žrtev vsesplošne krize klubskega nogometa, ki je v času gospodarske nestabilnosti izbruhnila kot vulkan. Do danes ima Slovenija še vedno le osem prvoligašev in prav nikakršnih zagotovil, da se domine ne bodo podirale tudi drugje. Naš sogovornik meni, da so vzroki za krizo večplastni.

"Krivcev za obstoječo krizo je več. Država, ker ne stimulira gospodarstva, da del sredstev vrača v šport, Nogometna zveza Slovenije, ki se je v zadnjih desetih letih do klubskega nogometa obnašala mačehovsko, in klubski menedžement, ki je to krizo tudi povzročil. Dolgo časa sem že v slovenskem nogometu in zato lahko s prepričanjem zatrdim, da naš klubski nogomet vodijo neuki in nestrokovni ljudje, ki se na nogomet ne spoznajo."



S 600 ali 700 tisočaki bi se dalo preživeti
Alfa in omega obstoječe problematike ima jasno skupen imenovalec, ki je povod vseh težav – pomanjkanje denarja. Klubski proračuni so se oklestili do najmanjše mere in klubi dodatnih manevrov preprosto nimajo več. Marsikdo v takšnih časih s prstom kaže na Združenje prvoligašev in NZS, ki svojega poslanstva v smislu zagotavljanja sredstev za klubski nogomet nista opravila. Pokroviteljev ni na spregled, zato so klubi v veliki meri obsojeni na lasten "know-how". In kaj dosti iznajdljivosti pri tem niso pokazali.

"Ne govorimo o nekakšnih bajnih ali nerealnih številkah, ki bi lahko preprečevale nadaljnje propadanje. Če bi NZS in ZNPL zagotovila vsaj 300 ali 400 tisočakov preko pokroviteljev in če bi klubi še sami zaslužili med 200 in 300 tisoč evri, bi scena delovala. Morali bi zaposliti profesionalce, ki bi se ukvarjali zgolj s tem, kako zaslužiti ta denar. V tujini nogomet sponzorira stavniški denar, v tem primeru bi morala iti na roko tudi država. S temi sredstvi bi povprečen slovenski prvoligaš lahko deloval, saj moramo vedeti, da se mladinski pogon večinoma financira z vadninami, ostali stroški, ki ne zadevajo plač zaposlenih v klubih, pa so bolj ali manj podobni za vse," razmišlja Valentinčič.

Trenerji so največji reveži
Valentinčič pa opozarja še na en problem, ki je stranska posledica nedelujočega sistema. "Trenerji so največji reveži te scene," poudari in svoja razmišljanje podkrepi z raziskavo, ki so jo pred leti opravili novinarji italijanske nogometne revije Nuovo Calcio. Ta je zajela fluktuacijo trenerjev v različnih evropskih prvenstvih in odstotkovno primerjala stabilnost trenerskega stolčka. Na vrhu neslavne lestvice je ... Slovenija. V 15-letnem obdobju je v povprečju vsako leto v Sloveniji kar 71% odstotkov klubov vsaj enkrat zamenjalo trenerja kar je denimo petkrat več kot na Švedskem ali Norveškem, pa skoraj 2.5-krat več kot v petih najmočnejših evropskih prvenstvih. Skrb zbujajoča statistika, ki kaže na to, da je tudi poklic trenerja v Sloveniji razvrednoten in negotov.

"V Sloveniji trener dobi nizko plačo, nima nikakršne garancije, da bo zasluženo tudi dobil in nima skoraj nikakršne avtonomije pri svojem delu. Kontinuiteta je pri tem delu ključnega pomena, a pri nas veljajo drugi atributi. Trener mora biti že najmanj sam član politične stranke, da dobi priložnost. Sam vem, da v ta svet nimam vstopa, ker sem označen kot konfliktnež. Ker nisem človek, ki bi kar prikimaval vsem idejam," pravi Valentinčič, ki v slovenski stroki zares ceni le pomočnika selektorja Matjaža Keka in svojega nekdanjega mentorja pri Gorici Milana Miklaviča. "V Sloveniji sem sodeloval z ogromnim številom trenerjev in če se danes zazrem nazaj, si upam trditi, da sem nekaj zares naučil le od Miklaviča." Podobnih pritiskov so po njegovem mnenju deležni tudi športni direktorji.

"V Gorici so mi zaloputnili vrata, ker nisem želel sodelovati v vojni med sponzorjem in mestnimi oblastmi. Ko sem bil športni direktor Gorice, sem na mesto trenerja pripeljal Pavla Pinnija, ki je bil nato avtor najbolj uspešnega obdobja v zgodovini kluba. Prevzel sem klub, ki je bil tik pred potopom, a nato sem nekoč v nekem časopisu pohvalil župana in s tem je bilo moje zgodbe v klubu konec. Veseli me, da sta se v naš nogomet vrnila Zlatko Zahovič in Mile Ačimovič. Sta človeka iz nogometa, ki se na nogomet spoznata in ki imata kredibilnost. Takšna človeka se zagotovo ne bosta kar tako zlomila pred pritiski neukih lastnikov, ki pri nas potekajo ves čas."