(foto: SPS)
Daleč od oči, daleč od srca. Nekako tako sta se od dresa z državnim grbom poslovila najvidnejša akterja novejše zgodovine slovenske nogometne reprezentance. Hladno, brez obotavljanja ob klicih nič krivega novega selektorja in očitno tudi brez pretiranega obžalovanja. Vzela sta si dolge štiri mesece časa, pustila zbegane navijače dolgo na hladnem, vztrajno zavračala selektorjeve pozive, nato pa svojo odločitev sporočila na način, ki smo ga pravzaprav lahko pričakovali. Nedostojno in njunemu nogometnemu statusu povsem neprimerno. Nekdanji kapetan Robert Koren se je namreč "na hitro" poslovil preko svoje spletne strani, nekdaj udarna igla reprezentančnega napada Milivoje Novakovič pa je celotno zadevo kar "po otročje" ignoriral.
Sta utrujena, naveličana, morda užaljena? Kdo bi vedel, ko pa tako vztrajno molčita. Komunikacijski šum iz Hulla in Kölna namreč sega vse od Nogometne zveza Slovenije (NZS), do novega in nič krivega selektorja in celo do nas, predstavnikov medijev. Toda njuno tiho sporočilo seže še dlje. Do prave ciljne publike. Do tistih, zaradi katerih se nogomet sploh igra. Si torej navijači, ki so vsa ta leta v dobrem in v slabem zvesto polnili Centralni stadion, Športni park, Areno Petrol, Bonifiko, Stožice in Ljudski vrt ne zaslužijo poštenega slovesa? Molk, kot pravi modri rek, resnično pove več kot tisoč besed.
Ob slovesu vodij slovenske reprezentance zadnja leta seveda ostaja tudi nekaj grenkega priokusa. Njunih 115 odigranih reprezentančnih tekem in 24 doseženih zadetkov je kapital, ki bi ga novi selektor v tem trenutku krvavo potreboval. Koren v Championshipu igra sijajno sezono, Novakovič se je v Kölnu vendarle otresel poškodbe, zato bo vprašanje, kaj bi še lahko dala tej reprezentanci, ob prihajajočih izzivih te reprezentance, verjetno pogosto na meniju. A morda je tako celo bolje. Garancije, da s starimi težavami "okužena" Koren in Novakovič, ne bi zgolj ponavljala negativne prakse iz zadnjih kvalifikacij, namreč ni.
Ob slovesu, pa kakršno že je, si Koren in Novakovič za vse, kar sta dala reprezentanci, zaslužita zahvalo. Slednja, iskrena, naj pospremi njuno vse prej kot častno reprezentančno slovo, ki pa bi lahko bilo precej lepše. Le malce bolj bi se morala zgledovati po tistih zares velikih, ki so se poslavljali celo na našem dovrišču. Dejan Stanković, potrt po usodnem porazu v Ljudskem vrtu, ni ovinkaril - v oči je pogledal vsakomur, se navijačem javno zahvalil za podporo in pomahal v slovo. Tako pač to počnejo veliki...